Nobenega prijatelja razen gora

Nobenega prijatelja razen gora

Knjiga, po kateri imam v glavi še vedno zmešnjavo. Knjiga, ki po eni strani govori o popolnem razčlovečenju ter hkrati kaže, kako lahko ne glede na grozljive okoliščine, ostanemo ljudje. Knjiga, ki ne govori o kakšnem neverjetnem prvenstvenem vzponu, ampak o »bivanju« v zaporu na otoku Manus.

Pomisliti bi moral, kdaj sem kakšno knjigo bral tako dolgo, jo nekajkrat začel brati od začetka in posamezna poglavja prebral večkrat. Seveda me je pritegnilo, da imamo opravka s knjigo, ki je bila napisana v zaporu, na mobilni telefon, prek WhatsApp sporočil, v farsiju in ki je drug(ačen) pogled na spopadanje z migracijami. Pogled preživelega, ki je plast za plastjo izgubljal samospoštovanje, a ostal poln optimizma in ohranil razmišljujočo, kritično in predvsem lirično žilico. Konec. Kakšen konec, če je vse skupaj lahko zgolj začetek.

Avtor te nenavadne knjige je Behrouz Boochani, kurdski novinar iranskega porekla, sicer oster in pronicljiv raziskovalni novinar, ki je moral tudi zaradi svoje družbene angažiranosti (in seveda vojne, ki je na tistem področju nekaj vsakdanjega) bežati iz rodne države. Kurdi so narod gora in tako ni čudnega, da so spomini na otroštvo, na gore in na kostanjelistni hrast, njegovi edini prijatelji. Ni bežal v Evropo, temveč proti Avstraliji, ki jo imamo tudi pri nas skoraj za obljubljeno deželo. In če smo pri nas vajeni brati zapise in pričevanja beguncev, ki se peš odpravijo prek Azije in nato Evrope v boljši jutri in nas predvsem mnogi angažirani novinarji redno obveščajo tudi o številnih nesrečnih čolničkih, barkačah in ladjah z begunci, imamo morda tokrat prvič opravka z zapisom o tem, kako je bežati v drugo smer. Izvemo, kako se je skrivati in čakati na priložnost, trepetati z mnogimi sotrpini na prenatrpanih plovilih, se upirati neurjem, preživljati neskončno dolge dni in noči ter gledati umirajoče okoli sebe. Bridko in pretresljivo.   

In potem motor ugasne in ga ni mogoče oživiti. In pravzaprav je edina možnost, da preživiš ta, da te reši vojaška ali policijska patrulja, kar pa največkrat pomeni zgolj eno – vrnitev nazaj tja, od koder si odšel. Bežal. No, in potem je še druga možnost – da te zaprejo v kakšen migrantski dom, ki pa ni prehodnega značaja. Zapor. Na majhnem otoku sredi ničesar (oz. sredi oceana), kjer te lahko pozabijo, pa nihče niti vedel ne bo. In takšno usodo je leta 2013 doživel Boochani in jo preživljal kar štiri leta, pa potem še dodatni dve leti. Sam, osamljen. V svojih mislih in brez prave želje, da bi postal del kakšne skupine v zaporu, pa čeprav bi mu to morda prineslo kakšen priboljšek, košček mila, cigareto več ali občutek varnosti.

Nobenega prijatelja razen gora ni dnevnik. Opažanja, domislice, poezija, misli, utrinki, ki so le uvod v dolge zgodbe, kjer se bralec spopade z bedo, bedo bede in še večjo bede zaporniškega življenja (ničvrednega) migranta. Vse pod kontrolo in skrbnim nadzorom Avstralije. Kiriarhični sistem in njegovo delovanje je predstavljeno in razgaljeno – prizadeti trpljenje, stopnjevati strah, sejati sovraštvo in seveda – slediti, kimati, molčati in ubogati. Danes tukaj, jutri povsod.

Le redke osebe imajo imena. Avtor jih poimenuje po kakšni značilnosti (npr. Človek s širokim nasmehom), značaju (npr. Govedo) in nato zelo jasno opiše, zakaj ima nekdo tako ime oz. vzdevek in kaj ta oseba predstavlja v zaporu ter kako usmerja zaporniško življenje.  Tudi Manus ima, kot vsak drug zapor, neko svojo hierarhijo, pravila in seveda nadzornike ter šefe. Pa niso osebe, ki branje naredijo tako pretresljivo, ampak neživljenjski pogoji (huda vročina, komarji, pomanjkanje hrane in pijače, nemogoči higienski pogoji, slaba zdravniška oskrba, izpostavljenost vročini itn.) in seveda odnosi – med zaporniki, ki so se na Manus stekli iz različnih držav in kultur, s številnimi spori in nesoglasji, med varnostniki (Papuji in Avstralci) ter seveda kot celota v tem nemogočem zaporniškem kotlu.

Boochani pa je še vedno sposoben opaziti, videti in prepoznati ljubezen med staršem in otrokom, moškim in žensko, lepoto v cvetlicah, nekaj nadzemeljskega v deblu kokosove palme ali pač nerealno čudovitega na z zvezdami posutem nebu. Najbrž bi večina obupala in si, kot mnogi, prerezala žile, da le ne bi več prenašali tega trpljenja, on išče in opisuje lepo, lepše in čudovito. Zares neverjetno. Seveda ob vsem grdem, pokvarjenem zlobnem in nečloveškem, ki je vseprisotno in ga počasi stiska za vrat. Preda se ne, vztraja. Sanja in upa na boljši jutri. Kako posebno in pomembno delo je, potrdi spremna beseda oz. esej soprevajalca Omida Tofighiana, ki poskrbi za dodatno dimenzijo dojemanja pomena in pomembnosti tega dela. Zares težka knjiga, ki pa jo je vredno prebrati, saj opozarja na marsikaj, kar se nam dogaja in odvija pred očmi, pa morda tega sploh ne opazimo. Knjiga, ki nek napačno idealiziran svet kaže v povsem drugačni luči, mnogo bolj okrutni in neprijazni. Pač knjiga, ki da misliti.

Rating: 4 out of 5.

Sanje, 2021

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: