Intenzivno branje od prve do zadnje strani. Odkrito pisanje o tabu temi kot je rak dojk in rekonstrukcija. Brez dlake na jeziku, pa hkrati tako zelo lirično in nadzemeljsko. Senka Marić je vsekakor napisala knjigo, ki je bralec zlepa ne pozabi.
Senka Marić je pisateljica iz Mostarja, ki se je v kratkem romanu Kintsugi telesa lotila ne le tabu teme, ampak razkriva tudi bedo bosansko-hercegovskega zdravstvenega sistema in številnih težav, s katerimi se posledično soočajo tamkajšnje ženske. Priznam, da je rak tudi v moji družini tabu tema, pa čeprav je kar nekaj starejši sorodnikov trpelo in izgubilo boj s to ali ono obliko. Vemo, da je dandanes rak skoraj tako pogost in verjeten kot kakšna druga bolezen, zato je še kako pomembno, da se o njem pogovarjamo, delimo izkušnje in doživetja. Po prebrani knjigi si vsekakor ne želim, da bi se moral sam ali kdo od bližnjih spopadati s tem.
Knjiga je sicer odlično opisana in predstavljena s tem zapisom na platnici: »Romanu Kintsugi telesa vlada bolno telo, ujeto v lucidno in globoko občutenje sveta, ki ga obdaja. Vendar se pri tem Senka Marić ne izgublja v bolečinah trpljenja, upira se skušnjavi in zbrano povzema trenutke, ki so jo v življenju neprizanesljivo zaznamovali.« Drugoosebna pripoved, v kateri se pripovedovalka spominja otroštva, strahu pred očetovimi pijanskimi izpadi, maminim spopadanjem z rakom in naposled še z lastnim bojem, ni patetična, jokajoča in obupajoča in to je njena največja vrednost.
Kaj sploh je kintsugi? Gre za japonsko umetniško tehniko popravljanja razbitih keramičnih predmetov s tekočim zlatom in platino. Cilj tehnike ni brisanje poškodovanih mest, ampak jih tako poudarijo, izpostavijo in opozorijo na drugačno zgodovino predmeta. Pa lahko to storimo s telesom? Vsaka brazgotina ima svojo zgodbo …
Razdrobljena in zelo osebna pripoved, kjer se prepletajo spomini in utrinki na preteklost, nenavadne sanje, razmišljanja in nenehen boj. Rak se pojavi in zdravi. A ne pozdravi. Pojavi se znova, potem še na drugi dojki, vsadki, rekonstrukcije, kemoterapije, okužbe, krvavitve in tako naprej in zdi se, da v nedogled. Obiskovanje zdravnikov v Mostarju, iskanje specialistov v Zagrebu, mučne vožnje in čakanje na izvide ter odziv telesa, poseg za posegom, injekcija za injekcijo in upanje, ki ne umre. Nezlomljiv duh, ki ga lahko glavni junakinji zgolj zavidamo.
Prepričan sem, da bodo ženske roman brale in doživljale povsem drugače. V ospredju je njihovo telo, njihovi atributi, ženstvenost, čutnost. Med branjem sem pogosto razmišljal, kako bi vse to doživljal in sprejemal moški, ki ga glavna junakinja sicer nima ob sebi. Novico, da je življenjska sopotnica zbolela, vse preglede, takšne in drugačne izvide in novice, zdravljenja in vse spremljajoče bolečine, morebitno odstranitev dojk, očitno telesno spremembo in vse psihične spremembe, ki jih to povzroči in ki vsekakor vplivajo na partnerski odnos. Podpirati ali oditi?
Zame tu sicer ni dvoma ali kot sem pred časom slišal enega glasbenika, ki je razlagal o tistem delu poročne zaobljube »v dobrem in slabem«. Njega je žena v slabi izdaji videla takoj po poroki, on pa njo šele leta kasneje. In takrat je bila to res zares slaba podoba, ki se jo je najbolj sramovala žena. Ampak on je ni nehal imeti rad, kvečjem je to, da jo ima rad tudi v »slabi izdaji«, zgolj okrepilo njegovo ljubezen. In šele takrat je dojel pomen tega in ljubezni.
Marsikaj v življenju se nam zdi slabo, dokler se ne zgodi nekaj res slabega. In potem? Kot vedno – ostaneta nam boj ali vdaja. Nič ni preprosto, tudi za vdajo potrebuješ pogum. Ampak boriti se in to na dostojanstven način ter po možnosti z ramo ob rami z ljubljeno osebo, je zagotovo največ, kar lahko storimo. Ali v bitki zmagaš, pač ni vedno odvisno od tebe. Nasprotnik je včasih premočan. Rak je vsekakor lahko tak nasprotnik. Ostanejo pa brazgotine – na telesu in na duši.
Sanje, 2021
maticpise.com 