Ukrajinski Oliver Twist sploh ni napačna oznaka za glavnega junaka romana 140 decibelov tišine, nadarjenega dečka Sergija, ki se po usodni avtomobilski nesreči znajde na drugi strani ugodja. Zgolj trenutek je dovolj in vsega je konec oziroma vse postane drugače.
Sploh ne vem več, kaj me je prepričalo k nakupu te knjige. Morda že sam naslov, morda taka retro naslovnica s kupom avdio kaset, ob katerih sem tudi sam odraščal. O glasnosti glasbe Metallice, Sepulture, Motorheadov, Ramonesov, pa Hendrixa, Zeppelinov in drugih (težko) kitarskih izvajalcev, ki je grmela iz nekvalitetnih slušalk, raje ne bi. Motorhead so bili svojčas skupina, vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najglasnejša skupina na svetu. Hrup v prvi vrsti na njihovih koncertih, je presegal hrup motorjev Boeinga. Uganite, koliko je to … okrog 130, 140 decibelov. Tista točka, ko počijo bobniči in človek ogluši. In če človek to piše s hudim vnetjem ušesa, se lahko le bridko nasmehne. Občutek je podoben, saj na levo uho takorekoč ne slišim nič.
Nazaj h knjigi ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega in nesrečnemu Sergiju. Sergij ima takorekoč vse – dom, oba starša, malce tečno mlajšo sestrico, prijatelje v šoli in izjemen talent – popoln posluh in po starših podedovan talent za igranje glasbe, natančneje klavirja. Nesrečna poškodba mu prepreči odhod na prvo resnejše tekmovanje, zato se oče odloči, da bodo odšli na morje. Neučakanost, veliko smole in ko se Serij prebudi iz nočne more, spozna, da se je mora šele začela. Nič ne sliši, ne more več govoriti in za nameček spozna, da je postal sirota.
Za Sergija se začne mučno, novo obdobje v njegovem mladem življenju. Oditi mora v poseben zavod za gluhe, kjer se mora naučiti znakovnega sporazumevanja, predvsem pa se zdi, da mora najti voljo do življenja, kar je (razumljivo) težko. Lahko rečem, da je presenetljivo in na srečo obdan s poštenimi in razumevajočimi vzgojitelji in vodstvom šole, ki želijo nesrečnim otrokom po kar najboljših močeh pomagati, a določena hierarhija vlada med otroki. Življenje v zavodu ima za Sergija svetlo in temno plat – po spominu začne znova igrati na klavir in navduši tiste, ki slišijo (mnogi pa glasbo čutijo) glasbo in obenem spozna novo »sestro«, dekle Jarino, obenem pa postane tarča vrstniške tolpe, ki ustrahuje celoten zavod, krade denar, pretepa druge in jim nihče nič ne more.
Potem pa nekega dne Jarina izgine in ko Sergij izve, da jo bodo vrnili pijanskemu očetu, ki je ubil njeno mamo, še sam zbeži. Njej na pomoč, a kaj ko beži v napačno smer. Znajde se v tolpi Saše Gluhega, ki s svojo tolpo mladoletnih pomočnikov in plačancev preži za denarnicami neprevidnih potnikov na postajah in v parkih in tako Sergij s svojimi dolgimi in tankimi prsti pianista postane njegov glavni varovanec. Fanta ves čas razjedajo dvomi in se tolaži, da vse to počne le zato, da bo šel lahko pomagat Jarini, ko bo zbral dovolj denarja, a vse bolj zdi, da se je na neki točki predal malodušju.
Sledi preobrat, velika mera poguma ter še večja sreče in zgodba kljub vsemu zavije v srečno smer. Dobri ljudje, ki prepoznajo talent in predvsem, ki prepoznajo stisko in če je moč pomagati samo enemu otroku, si že pomagal rešiti svet. Tudi glasba (ali kakšna druga umetnosti) je lahko rešilna bilka, morda pride celo do čudeža in ozdravitve.
Knjiga opozarja na številne težave, predvsem na slab odnos oblasti do zavodov za gluhe in tudi siceršnje težave gluhih, nemih, tudi slepih in slabovidnih ter invalidnih oseb. Zavodi nimajo dovolj sredstev, zaposleni pogosto niso dovolj strokovno podkovani, ljudje s takšnimi težavami so lahka tarča, kasneje težko zaposljivi in imajo tudi ob morebitnem uspešnem zaključku šolanja celo vrsto težav. 140 decibelov tišine je knjiga, ki da misliti in nam odstira težave in zelo hrupen svet (večne) tišine, v kateri se znajdejo gluhi. Otroci si ta svet izredno težko predstavljajo in tudi odraslim je lahko nedoumljiv, neznan. V vsakem primeru pa strašljiv.
Malinc, 2020
maticpise.com 