Preživeli je nadaljevanje romana Pandemija ruske avtorice Jane Vagner, o katerem sem pisal dobri dve leti nazaj. In če me je prvi roman navdušil, imam ob nadaljevanju veliko bolj mešane občutke.
Če na hitro povzamem Pandemijo, roman iz leta 2010, ko Rusijo in pravzaprav cel svet, skrivnosten virus popolnoma ohromi in iz ljudi znova izvabi tisto primarno, plenilsko in zverinsko. Anja z možem Serjožem in sinom Mišem ter tastom hitro zbeži iz Moskve, ki je iz minute v minuto bolj obkoljena, zastražena in dobesedno smrtonosna. Na pot proti rusko-finski meji in jezeru Vongozero vseeno ne gredo samo oni štirje. Serjoža se odloči iz prestolnice v nevarnem manevru rešiti še bivšo ženo Iro in njunega otroka, pridružita pa se jima še dva para – soseda, s katerima sicer niso v najboljših odnosih ter Serjoževi in Irini stari prijatelji. Molotovka na poti. No, vsem težavam, nevarnostim in nesrečam navkljub jim uspe priti do jezera in koče, kjer bodo družno čakali na konec norije …
Preživeli tako nadaljuje zgodbo prvega dela. Lakota, poškodbe, bolezni, huda zima, vse bolj skrhani medosebni odnosi in pomanjkanje prostora. Na drugi strani jezera sta dve velikanski hiši, ki se hitro napolnita in sprva še ohranjajo stik z njimi po zaslugi zdravnika, ki je prišel z njimi. Nato pa v navidezno mirnost nenadoma zareže tista grozna beseda – virus. Ljudje umirajo, Anja in druščina pa razmišljajo, kako dobro so zaščiteni pred vdorom virusa v njihovo skromno domovanje. Dim iz dimnikov nekega dne ugasne, a v hišo si ne upajo, pa čeprav se zavedajo, da je tam marsikaj – od hrane, oblačil, najbrž goriva, pripomočkov za lov, mogoče osnovnih zdravil. Ampak še močneje se zavedajo, da v hišah biva smrt. Gledajo in čakajo. In čakajo …
Dočakajo. Z velikim vojaškim šestkolesnikom se nenadoma pojavijo trije novi moški in zasedejo hiši ter seveda vse, kar je v njih. Ljudi in vse, kar bi lahko bilo okuženo, zažgejo. Anja, Serjoža, Ira, Andrej, Nataša in drugi nemo, jezno in razočarano opazujejo, kako so se njihovi možnosti za preživetje najbrž še malo zmanjšale in ko spoznajo skrivnostno trojico z Ančutko na čelu, se hitro zavejo, da imajo opravka z nevarnimi ljudmi.
Lovljenje rib v zmrznjenem jezeru ni preprosto. Njihova priprava še manj. In če dan za dnem ješ ogabne ribe, pač ne boš zadovoljen, pa čeprav si živ. Jezerske ribe, črne, majhne in nič kaj hranljive, so njihov edini vir hrane in preživetja v dolgi zimi. Njihovi medsebojni odnosi so ves čas na tanki nitki in enako velja za odnos, ki ga gojijo s trojico na drugi strani jezera, sploh ker se jim zdi, da pred njimi ves čas nekaj skrivajo. Alkohol pomaga, a ga ni dovolj. Kakšno darilce za otroke v podobi bombonov tudi. Sol, sladkor. A vse je omejeno, le za virus in ponorelo izredno stanje se zdi, da nimata konca. Pretepi, očitki, slaba volja, poškodbe, bolezni, smrt(i). Predvsem pa veliko izpovedovanja in izpraševanja – predvsem Anje, pa tudi drugih ženskih junakinj, torej Nataše, Marine in Ire. Vsak neljub dogodek (smrt) med njih zareže kot skrhana britev …
V primerjavi s prvim delom je suspenza in dramatičnosti veliko manj. Čas preživljajo v hiši ali ob jezeru. Čakajo. Čaka bralec. Kdaj se bo kaj zgodilo? Se sploh bo? Anja (in tudi ostali) koplje po preteklosti. Ljudi, s katerimi je ujeta takorekoč sredi ničesar, spoznava v luči, ki jih ne osvetljuje na najboljši način. Lastnega moža in njegovo bivšo ženo. Svojega otroka, ki prehitro odrašča in je v nekaj mesecih iz fantiča postal mož. Ker je moral. Tasta, ki živi v nekem drugem času in vse bolj hira. Znance, ki so z vsakim dnem bolj tuji, bolj neznanci. Neznance, ki s seboj vedno nosijo vihar. Virus, ki se potuhne, da nanj vsi pozabijo in napade iz zasede, ko ga najmanj pričakujejo.
Seveda, če samo zgodbo preslikam v resnično življenje in si takšno življenje skušam predstavljati, je »razpoloženje« v knjigi odlično zajeto in prikazano. Seveda lahko vsak od nas pomisli na dogajanje v času karanten in omejitev, prepovedi, novice od tu in tam, klice družinskih članov, cepiva, nove in nove odloke, grožnje, kazni … tudi naše glave so bile polne (temnih) misli.
A kljub vsemu se zdi, da se vse dogaja zelo prepočasi. Mučnega čakanja in razmišljanja bi lahko bilo manj, več pozornosti pa bi avtorica posvetila konkretnemu dogajanju oz. trenutkom, ko se kaj dejansko zgodi, spremeni. Ogromno je dogodkov, kjer si bralec lahko po svoje razlaga, kaj se je zgodilo. Nato se v zadnji četrtini vse začne odvijati precej hitro, a znova precej površno, da sem dobil občutek, da je pravzaprav nepomembno. Tisto nekaj, kar je prvi del imel, ta vsekakor nima. Čakaš, da prideš do zadnje strani …
Mladinska knjiga, 2021
maticpise.com 