Moram priznati, da sem knjigo Beli volk nestrpno pričakoval, saj me je Irena Svetek z Rdečo kapico dobesedno sezula. Po dolgem času sem dobil v roke ne le berljivo, nepredvidljivo in mojstrsko zasnovano psihološko kriminalko, ampak za nameček je še delo slovenske avtorice.
Irena Svetek je v Rdeči kapici, ki se dogaja predvsem v Ljubljani, predstavila zanimiv lik Mia Aurellija, okrožnega državnega tožilca, ki je veliko več kot to, predvsem pa ranljiv in zelo človeški lik. Ob njem smo spoznali njegovo ženo Violo Matjašec, paihiatrinjo Lejo Breznik, pa kup pomembnih likov, ki sodelujejo pri kriminalističnih preiskavah. Beli volk ne nadaljuje zapleta prve knjige iz serije, seveda pa nadaljuje Aurellijevo zgodbo, tako da se omenjeni liki vrnejo, z bolj ali manj pomembno vlogo, pridružijo pa se jim številni novi.
Zaplet, ki ste ga najbrž že zasledili, je preprost, a zanimiv in malce skrivnosten – v Kočevskem rogu najdejo golo truplo mlade ženske, s prerezanim vratom, posiljeno, na obrazu ima masko v obliki volčje glave. Preiskovalci in seveda tožilec Aurelli so tokrat veliko na poti: Kočevje – Bela krajina – Ljubljana in na vsaki od lokacij se odvija posebna drama.
Društvo za zaščito kočevskega volka vodi karizmatični Veles, ki bi naredil vse, da bi zaščitil ljube volkove in tu je delala tudi pokojna Mara. Njena starša, Perun in Mokoš, imata vsak svojo bridko zgodbo in temačno skrivnostjo. Jurij Dimitrovski, narkoman in prevoznik prepovedanih substanc v Slovenijo, privlačen mladenič, v katerega se Mara zaljubi, se z njim poroči, nato pa izgine brez vsakega sledu. Njegova mama Bojana, ki ga je celo otroštvo trpinčila in pretepala, se kljub zrelim letom še vedno ukvarja s prostitucijo, njegov brat Borče pa po potrebi vskoči in zamenja brata pri nečednih, a odlično plačanih prevozniških poslih. Miško Cvitkovič je impulziven mladenič, mišičast, zvest in hudo zaljubljen v Maro.
Pa v Ljubljani? Mio Aurelli in Viola Matjašec sta znova skupaj. Poletje preživljata v Beli krajini, kjer sta obnovila staro hišo Violinega dedka in kjer Mio dobi občasen vpogled v skrivnostni, temačni in pogosti okrutni svet staroslovanske mitologije. V Ljubljani sta prodala vsak svoje stanovanje in se vselila v skupno hišo pod Golovcem, Mio je zasvojenost z igrami na srečo pustil na strani, tudi z alkoholom nima težav. Viola je druga zgodba in tokrat je ona tista, ki močno zaplete zgodbo, saj se zagleda v Jurija Dimitrovskega, ima neprijetno srečanje celo z Maro in Mio je v hudi dilemi, kaj storiti. Še posebej, ko tudi Jurija najdejo mrtvega … In tu je potem še psihiatrinja Leja Breznik, usodna ženska prve knjige, za katero se tokrat izkaže, da je v psihiatrični bolnišnici zdravila tako Maro kot tudi Miška, jasno pa je, da še vedno nekaj čuti do Mia. In on do nje.
Osumljencev ne manjka, prav vsak od njih ima kakšen motiv, glavni pa je beli volk. In to ni kakšna posebna vrsta volka, ampak nevarna droga na osnovi heroina, ki pride na ulice Ljubljane in nato drugih evropskih mest. Albanska mafija, ruska mafija, mreža sodelavcev po celi bivši Jugoslaviji, seveda v Sloveniji in nato presenetljivo razkritje.
Avtorica se je pri pisanju te razgibane kriminalke močno naslonila na staroslovanski usodni ljubezenski trikotnik med Velesom, Perunom in Mokoš ter tu uporabila podobno formulo, kot jo je Jo Nesbo pri modernizaciji Shakespearjevega Macbetha. Tudi usodni, noro zasvojljivi in nevarni beli volk je nekaj, kar smo videli pri Nesboju. Samodestruktivni Mio Aurelli sicer še ni Harry Hole, ni pa daleč in to njegovo stalno nihanje ter poklicna genialnost ga vsekakor delata drugačnega in izstopajočega. Iskreno lahko priznam, da sem navdušen, kako mojstrsko je avtorica spojila slovansko mitologijo, na določenih področjih močno prisoten incest, dodala aktualno tematiko trgovine s prepovedanimi drogami in vse skupaj še popestrila s številnimi osebnimi dramami, ki jih doživljajo akterji.
Mislim, da nas čaka še tretji del in morda bo ta še bolj oseben, kar se tiče samih junakov in povezanosti v zgodbo. Spomnimo se, kako je moral Harry Hole dokazovati lastno nedolžnost v primeru umora svoje žene. Zgodba med Violo in Miom mora vseeno dobiti svoj veliki zaključek, tista med Miom in Lejo pa se mora še nekako zaplesti. Avtorica se vsaj zaenkrat izogiba stereotipnim (skandinavskim) policijskim oz. kriminalističnim izdajam, podkupljivosti in prevaram, ker vseeno bolj grdi na tem osebno-psihološkem elementu. Jaz se neizmerno veselim …
Beletrina, 2022
maticpise.com 