Izredno napet kriminalni roman srbskega avtorja Miodraga Majića je vsekakor eno najprijetnejših poletnih bralnih presenečenj. Drugačno, srbsko oz. balkansko, a z vsemi potrebnimi elementi napete in neodložljive knjige.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem se knjigi Otroci zla tako dolgo izogibal, še manj pa vem, zakaj se nisem odzval vabilu na druženje z avtorjem, ko je bil kmalu po izidu knjige na obisku v Ljubljani. Kot lahko preberete v dveh spremnih besedah na koncu knjige, kriminalni romani v Srbiji niso nekaj običajnega – preprosto se jim preveč kriminala in zločinov vsakodnevno odvija pred očmi, da bi ljudje o tem pisali romane, kaj šele, da bi jih brali. Avtor je sicer sodnik na prizivnem sodišču v Beogradu in kot tak odličen poznavalec sistema in mehanizmov, ki jih podrobno opisuje v svojem knjižnem prvencu. Knjiga, ki je presenetila tudi Srbijo – 30 tisoč prodanih izvodov v enem letu in snemanje TV-nadaljevanke. In morda ne smemo biti presenečeni, če bomo glavne akterje kmalu spremljali v še kakšnem romanu.
V Beogradu nekaj dni pred volitvami ubijejo enega glavnih favoritov za zmago in premierski položaj, Radovana Kovača, nikakor človeka brez madeža. Krut umor v lastni hiši, za nameček pa zlatnik v stisnjeni roki. Policija, pod vodstvom Alekse Drobnjaka, v isti noči aretira osumljenca za Kovačev umor – vodjo varovanja, mladega Dragana Pažina. Vsekakor je nenavadno to, da muje še teden dni predtem rešil življenje na zborovanju, Pažin pa seveda trdi, da je nedolžen, čeprav kup dokazov in prič trdi nasprotno. Tožilka Gordana Ivić želi primer zaključiti še pred volitvami, svojo podrejeno Ano Basta zadolži, da poskusi v vlogo zagovornika mladega Pažina prepričati prijatelja, nekdaj ljubimca, sicer pa odvetnika, Nikolo Bobića. Slednjega je za sinovo obrambo prosil že Draganov oče, a se Nikola sprva v proces, ki je močno obremenjen s politiko, sprva ne želi vključiti.
In igra se tukaj komaj dobro začne. Bobić, ki primer jemlje z levo roko, šele na prošnjo v zadnjem hipu svojega klienta zahteva ponovno izvedensko mnenje glede superg, ki so glavni dokaz, da je umor res zakrivil Pažin. (Spominja sicer na neko zgodbo iz naših koncev, a pustimo to). Superge so resnično premajhne in Pažin je oproščen. Kdo je ubil Kovača in zakaj? Na dlani se ponujata njegova žena Mira, naveličana moževih afer in neprestanega varanja ter policist Drobnjak, sicer njen ljubimec. Bobić ugotovi, da se je ujel v tesno prepletene zanke korupcije, odlično organiziranega kriminala, nesposobnega sodstva, podkupljene policije, predvsem pa zla in maščevanja. Ključ je seveda v zlatniku, ki ga je žrtev skrivala stiskala v roki … odvetnik postane raziskovalec.
In čeprav je jasno, da je zlatnik (dukat iz džerdana) nekaj zelo starega in del nečesa zares velikega, Bobić ne rabi prav daleč v zgodovino. Tja, kjer se začenjajo (ali pač končujejo) vse zanimive zgodbe, ki se pišejo na tem področju, v veliko bratomorno vojno sredi devetdesetih. Bijeljina je bil kraj, kjer so trije srbski vojaki najprej posilili hodžino ženo, vpričo njunega sina in potem hodžo v pijanem navalu nadmoči hladnokrvno ustrelili. Ter si s tem na glavo nakopali kletev, sihir. Zgodba ima seveda nadaljevanje in Bobićeva znanka, prodorna raziskovalna novinarka Bojana ugotovi, da so med vojno Srbi v Beograd vozili na tisoče posiljenih žensk iz področja Bosne in Hercegovine, kjer so bodisi splavile ali pa rodile otroke, ki jih starši niso želeli. Kdo so bili ti trije vojaki, kje se nahaja zlorabljena hodžina žena in kaj se je zgodilo z otrokoma – tistim, ki je bil priča zločinom in tistim, ki ga je Hajrija Zilkić v Beograd prinesla v trebuhu? Reference na knjigo Rosemaryjin otrok so.
Ob vsem tem se število trupel povečuje, mnoge zanke se zategujejo in Nikola Bobić ne ve več, komu lahko zaupa. Pisana paleta stranskih likov, od katerih ima prav vsak svojo vlogo in noben ni odveč. Ob že omenjenih zgodbo še kako krojijo Bojanin polbrat Bojan Novaković, sodnik Goran Bušatlija, moldavska prostitutka in dekle Dragana Pažina, Sonja, pa berač in vojni invalid Gavra, Bogdan Ivanović, zasebni detektiv in Nikolin prijatelj Nenad Spasić ter neomajno zvesta uslužbenca iz odvetniške pisarne – tajnica Minja in pripravnik Alen, medicinska sestra Danica Grujić in celo potepuški pes. Ampak – komu lahko res zaupa? Nenazadnje, ko najdejo enkrat drugo truplo z dukatom v roki, je glavni osumljenec prav on, Nikola Bobić.
Majić je vsekakor napisal napet politično psihološko kriminalni triler, ki zelo pristno prikaže stanje države (in duha) v Srbiji. Mafija je brutalna, vsak ima svojo ceno, svoje grehe in vsak tudi nosi tarčo. Policija ne izbira sredstev, odnosi med sodniki, tožilci, preiskovalci in odvetniki so tesno prepleteni in soodvisni. Nad vsem bdita tako država kot cerkev, beograjsko oz. srbsko podzemlje pa tako ali tako bdi nad tem. Mogoče niti ne bdi, ampak je kot javna skrivnost del vsega tega. Knjigo Otroci zla bi težko primerjal s sodobnimi kriminalnimi uspešnicami pri nas, še najprej bi pomislil na Sodne dneve Petra Čeferina in Vasje Jagra, nikakor pa ne na Goloba, Demšarja ali Svetek. Dejstvo pa je, da vojna ob razpadu bivše skupne Jugoslavije na naše avtorje zgodbovno ni vplivala tako močno in da so naši avtorji malce bolj »nežni« in lahko rečem, da pišejo z malo zadržka. Majić je brez dlake na jeziku in tudi to je tisto, kar prvenec dela toliko bolj napet in vznemirljiv.
Mladinska knjiga, 2022
maticpise.com 