Še pomnite Jurskega parka in revolucije, ki jo je sprožil najprej roman Michaela Crichtona in nato še film Stevena Spielberga? Zdelo se je skoraj neverjetno, da bi iz v jantar ujetega komarja iz časov jure in krvi, ki jo je popil, lahko z znanjem genetike in kloniranja »ustvarili« dinozavra.
Pisala se je prva polovica devetdesetih in takrat so se odrasli pogovarjali o kloniranju s pomočjo DNK-ja, kasneje je prišla še ovca Dolly, mi pa smo spoznavali in se pogovarjali o tiranozavrih, stegozavrih, brontozavrih, diplodokih, pterozavrih in drugih dinozavrih. Izhajala je revija in če si jo redno kupoval, si po nekem obdobju lahko sestavil mini okostje tiranozavra, ki se je v temi svetilo. Film ste si najbrž ogledali, sledilo mu je še nekaj nadaljevanj, zadnji Prevlada, letos. In če ste si ogledali film oz. prebrali knjigo, potem veste, da se eksperiment ni najboljše končal.
No, Žiga Kastelic, avtor knjige, ki je sicer namenjena nekoliko starejšim otrokom (najstnikom oz. od tretje triade dalje), a je v njej tudi nekaj bolj odraslih tem in razmišljanj, je šel korak dlje, mogoče bo spodbudil kakšno novo teorijo zarote, ki so nastajale v času covida-19. Ne le, da so dinozavri prišli nazaj in da se vam bodo ob branju in izgovarjanju njihovih imen lomili jeziki, v Slovenijo je prišla tudi nenavadna bolezen, ki je pustošila po celem svetu in konkretno zredčila prebivalstvo. Torej, skrivnostna bolezen in dinozavri. Padale so vasi, mesta in države.
Začetek, kar nam da nekako vedeti, da gre le za prvo v nizu knjig in pojasni, zakaj so zaključki tako zelo odprti, je pravzaprav zbirka štirih krajših zgodb – Reševalna misija, Prleška trdnjava, Pobeg v jamo in Na konjevem hrbtu. Vsaj zaenkrat neodvisne in nepovezane, a se bo to v naslednjih knjigah skoraj zagotovo spremenilo.
Reševalna misija nam predstavi stotnika Dejana, ki moa s svojo majhno ekipo mladih vojakov iz zgradbe parlamenta rešiti predsednika in podpredsednika, iz muzeja pa paleontologinjo. Ljubljanske ulice zasedajo mesojedi dinozavri, enako velja za Ljubljanski grad, izložbe so razbite, hiše opustošene, povsod so trupla, obvoznica polna gorečih vozil. Misija nemogoče? Zgodba o tem, kako pomembno je zaupanje v človeka, ki se bori s teboj z ramo ob rami ter nekaj moralnih pomislekov na račun pobijanja in seveda razmišljanj o tem, zakaj je do tega (dinozavrov in bolezni) sploh prišlo. Apokaliptični prizori vam bodo naslikali Ljubljano v povsem drugačni luči.
Prleška trdnjava se odvija na drugem koncu države, kjer so v glavnih vlogah Peter, njegova hči Sanja in njen fant Klemen, ki je uspešno pobegnil iz oblegane Ljubljane. Vsaj na videz nekoliko bolj spokojno Prlekijo, ki jo oblegajo predvsem rastlinojedi dinozavri, je treba ravno tako obvarovati. Klemnova na prvi pogled nora ideja, da bi naredili varovalni zid iz senenih bal ter zabojnikov, nepričakovana pade na plodna tla in aktivira lokalno prebivalstvo. Vprašanje, če bi bilo to mogoč nekje drugje kot v Prlekiji ali Prekmurju, kjer je prebivalstvo veliko bolj povezano. V zgodbo stopita še Jan in njegova sestrica Špela – petletnica se kaj hitro naveže na Sanjo, za Jana pa se vse bolj zdi, da posebna čustva goji do Klemna. Avtor spretno razbija tabuje in prav zanima me, kako se bo ta zgodba razpletala v nadaljevanju. Oh, pa kulinarika … po svoje dobro, da dinozavri ne vedo, kako odlično hrano lahko dobijo v prleških koncih.
Štiričlanska družina – Rok in Jana ter sestri dvojčici Vita in Lina, so glavni junaki tretje zgodbe, Pobeg v jamo. Živijo v zapuščeni hiši na Črnem Kalu in ker so ob poskusu bega iz Slovenije v Kopru izgubili dva sina oz. brata, se tokrat odločijo za beg v drugo smer, proti Ljubljani. Na tvegano pot odidejo z motorji, prva preizkušnja jih čaka v okolici Nanosa, ko jih iz zraka napadejo pterozavri, naslednja pa potem ob prihodu v Postojno, ko se zatečejo v slovito jamo. A tudi jama ni najboljše zatočišče, z zadržki jih sprejmejo lokalni prebivalci, ki so odlično založeno skrivališče našli v bližnjem hotelu. A se vsi kaj kmalu prepričajo, da so dinozavre podcenjevali in da so nekatere vrste zelo inteligentne. (Pojavi se teorija zarote, da so dinozavre na Zemljo naselili kar vesoljci, da pripravijo teren) Družinska dinamika zna postati nekoliko bolj intenzivna, uporniški najstniški dvojčici pa utegneta zakuhati kaj posebnega.
Najstnica Julija je poleg konja Antaresa in 28-letnika brez imena glavna junakinja zadnje zgodbe, Na konjevem hrbtu, ki se odvija na jugovzhodnem delu Slovenije. Tabor blizu Brežic, reki Krka in Kolpa, gozdovi in gradovi, povratek k skoraj pozabljenim praksam življenja in preživetja ter tudi nekaj bridkosti, še posebej, ko Julija prizna, da sestre niso ubili dinozavri, ampak ljudje. Pa ne le ubili …
Avtor lepo in natančno slika tudi bolj skrite kotičke Slovenije, kjer se junaki posameznih zgodb skrivajo oz. preko njih bežijo. Omenja se še Blejski grad kot eno od možnih varnih zatočišč in morda bo avtor v nadaljevanju, da zgodba konkretno zaplete, dogajanje postavil še kam – Kočevje bi bilo zanimivo, morda tudi Posočje in Koroška, Zasavje z rudniki in nenazadnje Krško z jedrsko elektrarno. Slovenija se zdi kot recept za katastrofo, če bi do česa takega res prišlo.
Zanimiv koncept in kar se sprva zdi kar nekoliko za lase privlečeno, se lepo sestavlja skupaj in dopolnjuje. Zgodbo doživljamo in čutimo skozi oči različnih likov, ki se bodo odraslim zdeli sicer zelo površinski, mlajši bralci pa bodo potrebovali nekaj časa, da povežejo vse niti. Najbrž se vam niti sanja ne, da je živelo toliko različnih dinozavrov (meni iz časov Jurskega parka, so imena, značilnosti in posebnosti neka povsem nova dimenzija) in skripta, ki jo je v tretji zgodbi pripravil učitelj Rok, bi nam prišla kar prav. Glede na to, v kakšnih časih živimo zadnja leta, se pravzaprav nič ne zdi posebej nemogoče, dinozavre si lahko predstavljamo tudi v obliki česa drugega, o samem covidu-19 pa niti ne rabimo izgubljati besed. In priznam – radoveden sem, v katero smer se bo odvijalo nadaljevanje.
Samozaložba, 2022
maticpise.com 