Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe

Zbirka kratkih zgodb pisateljice (in ilustratorke) Maše Kolanović bo zagotovo navdušila vse ljubitelje Kafke, malce bizarnega, nenavadnega in tudi ne praviloma zaključenega. Nenavadne zgodbe in spremljajoče ilustracije vam bodo zagotovo krajšale vse krajše dni (oziroma daljše obdobje teme).

Včasih me pri kakšni knjigi pritegne naslov, tokrat je bila naslovnica tista, ki je pritegnila mojo pozornost. Burtonovski stil okostnjaka, ki vsaj z žužki nima veliko skupnega, so pa zato takšni in drugačni žužki (recimo ščurki) prisotni v večini zgodb.

Avtorica se predstavlja kot odlična zapisovalka različnih usod in zgodb povsem običajnih in vsakdanjih ljudi, ki se v življenju ne znajdejo več najboljše. Uvodna vas utegne pretresti, ko boste prebirali o želji babice, da poleg nje v krsto pokopljejo še mobitel in jo po pogrebu pokličejo – če je slučajno še živa. Ali pa o ostarelem očetu, ki se ujame v zanko mobilnih operaterjev in troši denar, ki ga seveda nima. Sledi ogorčeno pismo njegove hčerke mobilnemu operaterju, v katerem je zajeto veliko tistega gneva in obupa, ki se v podobnih primerih nabere v vsakem od nas. Pretresljiva zgodba Punčke iz Černobila, ko starša hčerki (ki zna izsiliti pravzaprav vse) izdelata neprivlačne in mestoma groteskne punčke za igro, ki jo spomnijo na prizore iz dokumentarca o jedrski nesreči v Černobilu.

Kritika sodobne družbe, ki je nagnjena k trošenju, trošenju in še enkrat trošenju z naslovom Konzumiranje. Pa tista o mladi mamici, ki se naveliča biti »mlekarna« svoji dojenčici in ki je za vse sama, saj jo je pozabil tako partner kot popolne prijateljice, ona pa si želi le nekaj samote in oddiha. Migrantska kriza in prostovoljstvo, pomoč drugim, ki nekaj časa meji na odvisnost, nato se izkaže, kdo je v bistvu potreboval (in dobil) pomoč. In kaj pomeni »doživljenje«?

Človeško, vsakdanje, bridko in vsekakor bolj kislo kot sladko. Temačno. Zdi se, kot da nad zgodbami ves čas visi nepredušna pokrovka megle in smoga ter da junaki živijo v res mračnih časih. V časih, ko je ljudem res težko – starejšim, samskim, brezposelnim, samohranilkam, migrantom, tudi otrokom. Veliko več je umiranja – sploh na obroke, kot pa življenja, pa čeprav v mnogih zgodbah nastopajo otroci. Nekateri polni življenja, drugi podobno kot starši anemični in zgolj opazovalci sveta okrog sebe, največkrat skozi lečo kakšne pametne naprave ali cenenih kitajskih igrač.

In potem še ti žužki … posežejo v kar nekaj zgodb, poskrbijo za kakšen preobrat ali kafkovsko preobrazbo. Gomazijo po stanovanjih, hrani, igračah, oblačilih, po nakupovalnih središčih, vidi se jih, čuti in predvsem sliši. Vzbujajo strah in nemir. Seveda bi jih lahko razumeli tudi kako drugače – kot vse tisto drugačno in neznano, kar straši ljudi. Žužki so lahko tudi smrt, rojstvo, ločitev, inflacija, opomin, nasilje, migranti, bolezen in še kaj. Seveda so lahko zgolj (spoštovani) žužki in kot nosi naslov ena od zgodb – Žužki so skoraj kot ljudje.

Nekatere zgodbe so zaključene, druge puščajo odprt prostor za razmislek. Pri nekaterih boste morda le skomignili z rameni, pri drugih se boste spraševali, kaj je avtorica želela povedati, s sporočilom mnogih se boste strinjali. Naša družba, naša stanovanja in življenja postajajo en veliko »žužkosvet« – gomazimo en prek drugega, se skrivamo, bežimo in si po svoje domišljamo, da bomo doživeli in preživeli kar vse. A življenje pač ni tako preprosto – niti za žužke, kaj šele za ljudi.

Rating: 4 out of 5.

Goga, 2022    

   

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: