Jan Pančur in pustna gobokalipsa

Obljubljeno, storjeno – napovedoval se je drugi del in dobili smo ga. Jan Pančur se vrača – po tem, ko je razkrinkal in preprečil veliko testeninsko zaroto in posledično rešil svet, je v drugi knjigi postavljen pred nov izziv. Glavno vprašanje pa je, kaj imajo skupnega gobe, pust in apokalipsa?

Morda še niste slišali za Jana Pančurja, čisto običajnega šolarja in Amalijo Pelinšek, profesorico, znanstvenico in superzlobnico? Potem letos niste opazili prvega knjige iz serije o Janu Pančurju, Jan Pančur in testeninska zarota, ki jo je ustvaril Krister P. Jansson, obogatil pa priznani ilustrator Jure Engelsberger. Napako seveda lahko popravite, še bolje pa bo, če junaka in njegove knjižne prigode priporočite svojim otrokom – tam od druge triade dalje bodo navdušeni, fantje sploh.

Prvega dela ne bomo obnavljali, a kar je pomembno tudi za nadaljevanje – Jan Pančur je s prijatelji rešil svet. Ogrožala ga je s superzlobnim načrtom v prvi vrsti Amalija Pelinšek, ob sebi je imela tri zveste (a ne najbolj bistre pomočnice) – Frigido Hladnik, Gizelo Repenšek in Nuško Ritoliznik. Jan je imel ob sebi prijatelje, tudi čisto nove in nepričakovane – razredničarko Krizantemo Otožnik, hišnika Ferdinanda Hloda (ki je sicer tudi volkodlak) in kuščarja Srednjega Ajmohta (sicer vladarja planeta Otemnelec). Za podrobnosti morate seveda prebrati knjigo, najbrž pa vam je jasno, da je zlobni četvorki načrt spodletel in bile so izgnane na zelo oddaljen in osamljen planet nekje v vesolju. Seveda z namenom, da nikdar več ne pridejo ne na Otemnelec, še manj pa na Zemljo.

Ampak dovolj je en zmeden pilot po imenu Zordon Bobrs, ki bi moral peljati vatlove cepljivke (vrsta gobe) na uničenje na planet Andromeda 23 (edini planet, kjer uničujejo te zares nevarne gobe), ki se izgubi in pristane na tistem osamljenem planetu, kjer živi Zemljin superzlobni kvartet in bolj ali manj cele dneve kriči ter snuje maščevanje proti Janu Pančurju. Izkoristijo priložnost, klepetavega šoferja in se z vesoljsko ladjo najprej odpeljejo na Otemnelec. Brez boja (in žrtev) osvojijo Otemnelec, a vsaj Srednjemu Ajmohtu uspe pobegniti in zgolj upa, da bo ob strogem nadzoru uspel sporočiti na Zemljo, kaj tokrat naklepa Pelinškova.

Nov načrt Amalije Pelinšek je še enkrat več naravnost odličen, skoraj popoln – tokrat se bo najprej lotila Jana Pančurja, zagospodarila njegovemu umu in si nato podjarmila svet. Planet Zemljo, nato še druge planete in naposled celo vesolje. V rokah ima trideset kozarcev najnevarnejših gob v vesolju, ki se ob dotiku s prstjo začnejo nemudoma rasti in planet zelo hitro požrejo oz. spremenijo v črno luknjo. Le kdo bi upal tvegati in ne ubogati ukazov Amalije Pelinšek, bodoče gospodarice vesolja.

In ker je pred vrati pust in se je prejšnji načrt s testeninami izjalovil, je treba tokrat uporabiti nekaj še bolj privlačnega, nekaj, čemur se za pusta ne moremo upreti. Ah, seveda, krofi. V slasten marmeladni krof, imenovan kar superkrof A, namenjen Janu, podtaknejo zombičip (spet!), ki naj bi Janu posesal možgane oziroma ga napravila zvestega služabnika Amalije Pelinšek (spet!). Nato bodo njihovi roboti z Otemnelca v prijazni gesti po celem svetu raznosili škatle slastnih krofov in jih delili med ljudi. In vsem se bo nekam v možgane prisesal zombičip in poslušali ter ubogali bodo zgolj in le Amalijo Pelinšek. Preprosto? Izi pizi.   

Sledi seveda ampak.

Ampak vse ne gre po načrtu. Nuška Ritoliznik ne opravi svoje naloge in pozabi zamenjat baterije v nevtrinskem polisaharidnem nevtralizatorju in v zgodbo se nepričakovano vplete rdečerepa veverica. Na Zemljo se uspe prežarčiti tudi Srednjemu Ajmohtu, a po spletu naključij skupaj s Krizantemo in Ferdinandom (zaročencema, sicer) padejo v roke zlobnemu supertriu. (Ne, ni napaka!) In tako kot ima svoj načrt Amalija Pelinšek, ga ima seveda tudi Jan Pančur. Pa še nekdo tretji. Kako bo Janu pri vsem skupaj pomagal vrtalnik? In kaj imajo za bregom naenkrat nenavadno prijazni in ustrežljivi Janovi sošolci, »bullyji« Nejc, Klemen in Jure? Usoda Zemlje je zelo negotova.

Nadaljevanje ne razočara. Mogoče so dialogi za odtenek manj zabavni, vsekakor pa toliko bolj zabava (super)jeza glavnih zlobnic. Vsaj za odraslega bralca utegne biti pojasnjevanja nekaj preveč, a knjiga odraslim niti ni namenjena. Pogrešal sem Janovega prijatelja Marka, se pa, čeprav v zelo minimalnem obsegu, nadaljuje ljubezenska zgodba med Janom in Mojco. Pozabite na marmeladne krofe, vroča čokolada je tista prava stvar. Mogoče bo pa to naslednja ideja Amalije Pelinšek, kako si podjarmiti vesolje? Z vatlovimi cepljivkami je pač konec, sploh ker je razodeta skrivnost, kako jih najbolj učinkovito uničiti.

Namig? Policijski narednik Flajs in inšpektor Mrak nista najbolj zadovoljna, da se morata v Močivju ukvarjati z ukradenimi električnimi skiroji in tricikli. Zaželita si, da bi naslovnice časopisov po vsem svetu pisale o zločinih v Močivju. Ampak to je menda druga zgodba. Ali pač tretja?

Jan Pančur opravičuje moja pričakovanja, da smo dobili novo (mladinsko) literarno zvezdo. Tisti običajen šolar, ki se skriva v vsakem od naših šolarjev in se bori proti superzlobi okoli nas. Zanimivo in napeto branje, domišljeni junaki, zabaven zaplet, polno malih, a pomembnih nalog sklepni spopad s superzlobcem, iskrivi dialogi, veliko humorja in zelo malo staršev ter brez nekega moraliziranja! Le kako Jan Pančur otrokom ne bi bil všeč?

Rating: 4 out of 5.

Didakta, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: