O plošči Demoni težko govorim kot o novi plošči, zaenkrat je še vedno aktualna. Druga plošča ta hip najbolj priljubljene slovenske glasbene skupine je skupino bolj ali manj postavila v neke žanrske okvirje in jih vsekakor zasidrala na piedestalu.
Nenavadno mi je, ko mi kdo v Sloveniji, ki vsaj bežno spremlja (popularno) kulturo reče, da za Joker Out še ni slišal. Fantje so razprodali (dobesedno v nekaj dneh) Križanke, so na odlični poti, da razprodajo Stožice, lansko leto so pravzaprav ves čas nastopali, slišati jih je na radiu in kot razmeroma sveže – s skladbo Carpe Diem nas bodo zastopali na letošnji Pesmi Evrovizije v Liverpoolu. Mnenja so se kresala in ne glede na rezultat se bodo še naprej, ampak to ni del tega zapisa.
Sam se Joker Out spomnim kot nadobudne skupine, ki so nastopali na enem prvih Alive Step Up! dogodkov, bolj ali manj preigravali priredbe in če me spomin ne vara, so celo predstavili eno avtorsko pesem. Sledila je Špil liga, kjer so zmagali in od tam je šlo le še navzgor. Nekaj kadrovskih menjav, tudi žanrsko so se prilagajali in razvijali ter naposled prišli do zvoka, ki ga sami označujejo kot »shagadelic rock«. Če so ga na prvencu Umazane misli predstavili, so ga na Demonih še razvili in nadgradili.
V poldrugem desetletju pisanja o glasbi in nekaj sto napisanih člankih sem pri še tako iskrivih in zanimivih glasbenih prvencih vedno opozarjal na »sindrom druge plošče«. Prva plošča je ponavadi zbirka najboljšega, kar je skupina pred prebojem ustvarjala in pripravljala ponavadi dolga leta. Potem pride uspeh, morda celo slava, ki mine veliko hitreje … kako hitro bo skupina izdala drugo ploščo in seveda, kako dobra bo. Joker Out so drugo ploščo lepo tempirali s koncertom v Križankah, se morda z njo ukvarjali celo malce preveč in morda bo kdo rekel, da so jo izdali celo prehitro. Glede tega se sicer ne bi strinjal, si pa upam napovedati, da nas pred Stožicami čaka še tretja. In takrat bom znova pomislil na komentar ene od obiskovalk koncerta v Križankah, ko je rekla: »Ta plošča je zanič in če bodo še s tretjo tako hiteli, četrte ne bodo več izdali.« Veliko je odvisno tudi od tega, kako se bo razpletel projekt Evrovizija …
Sam bi zgodbo Demonov predstavil skozi dve pesmi – naslovno Demoni in zaključno, Novi val. Umazane misli so prinesle skladbe ljubezni, hrepenenja, nagajivosti in mladostne energije. Umazane misli so skupini prinesle prepoznavnost in slavo, vrtinci slave pa v naši majhni državici hitro posrkajo naivno mladež in jo brez slabe vesti izpljunejo. Pa ne govorim le o glasbi! Slava in prepoznavnost pa prineseta tudi lažno ljubezen, prijateljstva in druge demone, s katerimi se je treba soočiti. In lahko bi rekel, da imajo Joker Out odličen poligon za soočanje – svojo glasbo. Kanal – koncerte in občinstvo, ki jih sliši in čuti, razume, podpira. Pevec Metallice, James Hetfield, je imel dolgo časa zadržek pisat preveč osebna besedila o težavah, ki jih je prestajal, dokler ni spoznal, da se njihovi poslušalci, oboževalci poistovetijo z njim, mu verjamejo in seveda, pojejo z njim. Prav zaradi osebnih besedil.
Občinstvo Joker Out bolj ali manj sestavljajo najstnice. Katera najstnica še ni imela strtega srca? Bila zaljubljena v napačnega? Doživela neprijetne izkušnje? Pojejo z njimi, od prvega do zadnjega verza. Čutijo. Tudi Joker Out so bili še nedolgo tega najstniki – in pesmi, kot so Katrina, Padam, Vse kar vem, Ne bi smel, Ona, Tokio, NGVOT (gre za pesem Ne govoriva več o tem, ki so jo mnogi pričakovali že na prvencu) govorijo o tipičnih najstniških tegobah, ki pa niso tuje niti starejšim. Plastika je zanimivo kritična do današnje družbe in sem zelo radoveden, kako jo dojemajo mladi, saj bi upal trditi, da je kar nekaj ostrine naperjene zelo očitno.
Novi val je tista morda najbolj osebno izpovedna – kdo so (bili), kje so in kako naprej. Po eni strani spoprijemanje s kritikami in očitki ter na drugi strani prepričanost v to, kar verjamejo. Pa tudi poziv, da je treba verjeti vase, v svoje znanje in talente, slediti svojim sanjam. In kakrokoli je pesem Demoni lahko temačna, depresivna in pesimistična, je Novi val odprta, sončna in odlična popotnica za (svetlo) prihodnost.
Ne morem mimo pesmi Ona in Demoni, morda se še enkrat posvetim evrovizijski Carpe Diem. Fantje so se odločili, da bodo šli na Pesem Evrovizijo, največje evropsko »tekmovanje« popularne glasbe s pesmijo v slovenskem jeziku. Seveda jim lahko za to zaploskam. Pa mislim, da se zavedajo, da zgolj »vibe«, ki ga pesem ima, ne bo dovolj, ker je ljudje ne bodo razumeli in je ne bodo peli. Zakaj imamo potem na plošči dve pesmi v ne najbolj prepričljivi »srbohrvaščini«? Demoni vsaj studijsko najbolj odstopa od prepoznavnega shagadelic (pop) rock zvoka. Lani poleti so igrali (in navdušili) na Exitu in verjamem, da imajo fantje potencial v bivših skupnih republikah, ampak bi jim osebno svetoval, naj pač posnamejo album oz. zbirko pesmi v srbohrvaščini … tole je pač zelo neprepričljivo in en tak majhen madež na sicer zanimivi plošči.
In ko sem pri uspehu na Exitu in na sploh uspehu, priljubljenosti in prepoznavnosti skupine. Po zelo dolgem času smo v Sloveniji dobili frontmana, ki se zaveda svoje vloge, poslanstva in je ustvarjen za oder. Simpatičen, komunikativen, ravno prav spogledljiv in zadržan, z odličnim občutkom za »biti na odru in v stiku s publiko«. Lahko rečem, da Bojanu Cvjetićaninu občinstvo je iz roke. V Krisu Guštinu ima skupina tudi enega najbolj nadarjenih in zanimivih kitaristov pri nas, ki ima za nameček v genih občutek za ustvarjanje nalezljive glasbe. Po nekaj kadrovskih menjavah, ki so jih imeli v zadnjih letih in glede na govorico telesa, pa imam občutek, da bo prej ali slej s svojim statusom v skupini zelo nezadovoljen en član. Mogoče pa je samo občutek …
Tisto, kar loči prvenec in Demone, so koncertne izvedbe. Skladbe z Umazanih misli so že v osnovi nekoliko bolj udarne, spevne in »žive«, številne pesmi z Demonov pa zares zasijejo šele v koncertnih izvedbah. Producent Žare Pak je še enkrat več potrdil, da je res mojster svojega dela in zna zvok postaviti tako, kot je treba. Zanimivo in poslušljivo, s kar nekaj poudarki in podrobnostmi, ki jih poslušalec sliši šele po nekaj poslušanjih.
Samo pomislite, kdaj smo imeli nazadnje glasbeno skupino, kjer bi na koncertu občinstvo z njimi pelo vsak verz? Pa občinstvo ni deset ljudi, kjer so tri sosede, vsaka zaljubljena v enega člana, kakšna sestra, sošolka in mimoidoči neznanec. Govorimo o več sto in več tisoč ljudeh, ki obiskujejo koncerte Joker Out. Zadnje skupine, ki jim je to uspelo, praznujejo trideset in več let obstoja, njihovi člani pa imajo tako stare otroke, da imajo že svoje skupine. Joker Out, naj vam je to všeč ali ne, so novi val slovenskega pop rocka in želim si, da bodo mladi spet ugotovili, kako dobro je vzeti v roke kitaro in druge inštrumente, se zapreti v garažo in igrati – glasno in s srcem. Prihodnost je njihova in prihodnost je svetla.
Shagadelic Records, 2022
maticpise.com 