Oliver Sacks je bil v prvi vrsti nevrolog, pa tudi popotnik in ljubiteljski botanik. Leta 2001 se je odpravil na strokovno ekskurzijo po mehiški zvezni državi Oaxaci, opažanja in misli vestno zapisoval in jih izdal tudi v potopisni zbirki National Geographica.
Res težko rečem, kaj me je tako pritegnilo k branju knjige Oliverja Sacksa. Mogoče to, da ko sem enkrat videl omenjen National Geographic, ki sem ga rad bral (potem mi je na neki točki zmanjkalo časa za branje te izredno zanimive revije), sem vedel, da je pred menoj zanimivo branje. Ali pač moja zaljubljenost v avtohtona plemena severne in južne ter seveda tudi srednje Amerike, mimo katerih sem vedel, da avtor ne bo mogel. Mogoče halucinogene snovi srednje Amerike, ki so jih tako radi konzumirali meni ljubi glasbeniki šestdesetih? Malce sem razmišljal o Santani (plošča Abraxas) in še malo bolj o Grateful Dead (plošča Aoxomoxa). Dejstvo je, da nisem ljubitelj botanike (pravzaprav o tem nimam niti najmanjšega pojma!), sploh pa ne praprotnic, ki so tako zelo navdušile Sacksa.
Tako lahko priznam, da vsaj pol časa nisem imel pojma, o čem berem. Naštevanje skoraj neštetih botaničnih – no, lahko rečem kar flore in favne; čudes Oaxace, latinski izrazi in vsaj meni mnogo bolj strokovno kot ljubiteljsko oz. laično opisovanje nedojemljivih podrobnosti in razlik med posameznimi vrstami ter odkrito navdušenje nad doživetim, so mi bili popolnoma tuji. V fotografsko bogato opremljenem formatu National Geographica bi vse skupaj zagotovo funkcioniralo očem mnogo bolj prijazno in zanimivo. Na tem mestu moram omeniti prevajalko Bredo Biščak, ki je s skupino ljudi (zahvali se jim v zaključku) poskrbela za ta enciklopedičen prevod, ki pa na nobenem mestu ni suhoparen (beri: dolgočasen).
Nekoliko bolj sem zastrigel z ušesi (kaj storimo z očmi, ko nas nekaj res pritegne?), ko je avtor začel opisovati čokolado – njen izvor, številne učinke, način pridelovanja in uživanja. Seveda ni šlo mimo čilija oz. čilijev, meskala, pejotla in drugih halucinogenih snovi. Še kako me je zanimala zgodovina tega področja, kjer niso živeli le Azteki, ampak tudi Zapoteki, njihov razvoj in propad, številni dosežki in predvsem mitologija oz. verovanje, obredi in navade. Slikovito opisovanje pestre in razgibane pokrajine ter odkrivanje sodobne kulture tega področja in številne primerjave z »razvitim« svetom. Zakaj razvitim v narekovajih? Tudi avtor sam se nekajkrat vpraša, kako razviti in civilizirani smo, glede na naš način življenje in uničevanje tistega, kar nam pravzaprav daje življenje.
Pri vsem skupaj sem morda še najbolj pogrešal nekaj več stika s prebivalstvom Oaxace, saj so zbrani raziskovalci (bolj ali manj vsi ljubitelji in člani Ameriškega združenja za preučevanje praprotnic) večino časa preživeli v lastnem mehurčku.
In če česa nisem pogrešal in je to tisto, zaradi česar sem s knjigo vztrajal do konca in ji moram priznati nesporno priznati – strast. Pristna pustolovska strast do raziskovanja in odkrivanja, navdušenost ob opažanju redko (ali nikoli) videnega, strast ob spoznavanju novega in osvajanju novih znanj. Strast, zaradi katere veš, da je človek resnično užival sleherni trenutek in ga ne bi zamenjal za nič na svetu. Tiste vrste strast, zaradi katere bi se odpravil vsaj v ljubljanski Botanični vrt in skušal gledati in videti tam zbrana botanična čudesa na tak pristen, skoraj otroško radoveden način.
Cankarjeva založba, 2022
maticpise.com 