Založba Beletrina se je pred leti odločila za izdajanje zanimivih zbirk – najprej zbirke Klasična Beletrina z izdajanjem, pogosto tudi novo prevedenih klasikov za odrasle, potem so se odločili za enak pristop še pri otroški oz. mladinski literaturi in nastala je Zvezdna Beletrina.
Prvi letnik je postregel z naslovi Mali princ, Alica v čudežni deželi, Ostržek, Butalci in Pridi, mili moj Ariel, nedavno izdani drugi letnik pa prinaša kar nekaj imenitnega branja, sploh za prihajajoče dolge počitniške dni. Sam sem počitniške dni poleg brezskrbnega druženja s prijatelja rad porabljal tudi za branje, predvsem kakšnih daljših del, seveda so se z leti moja bralska obzorja širila in tudi temu so namenjene tovrstne zbirke. Želim si, da bi v času, ko sem bil jaz otrok oz. najstnik, mladostnik, imeli tak nabor knjig in predvsem, da bi bile knjige cenovno tako dostopne kot so danes. In ne, ne trdim, da so knjige poceni (ker niso!), niso pa tako zelo drage, kot so bile pred recimo tremi desetletji. Verjamem, da si mnogi starši ne bodo mogli privoščiti celotnega zneska take zbirke, čeprav je gledano na knjigo – in obseg vsaj dveh knjig, ki presegata 500 strani!; cena ugodna.
A to ni reklama, pa tudi ne mnenje o prebranih knjigah, ampak bolj predstavitev in priporočilo, če boste iz ust vašega nadobudneža slišali stavek »Kaj naj pa berem?! Vse sem že prebral/-a!« in vem tudi, da ste mnogi starši prej v zagati, kako vašega otroka prepričati, da bi sploh bral karkoli. Kar nekaj od predstavljenih knjig ima svojo filmsko predelavo in morda – zgolj kot ideja!; lahko otroku predlagate, da si prebere knjigo in potem si še ogledate film. Na ta način se bodo (morda, upam) otroci naučili spoštovati knjige, ki so praviloma mnogo bolj izčrpne in celovita izkušnja kot film.
Najprej slovenske. Vandotov Kekec nad samotnim breznom (ki je bil osnova za prvi, še črno-beli film o Kekcu) je od vseh Vandotovih pripovedi o Kekcu morda najbolj grob – (nek drug Bedanec bi mogoče uporabil izraz) divjež Bedanec pogubi Kosobrina, da bi njega v prepad pahnil njegov lastni pes s pomenljivim imenom Volk. Kekec sicer v tem delu iz Bedančevih čvrstih in robatih rok rešuje siroto Meno, lastno mater in že omenjenega Kosobrina, vse skupaj se dogaja v idilični gorenjski vasici. Knjiga bo drugo leto stara častitljivih sto let in se utegne marsikomu zdeti starinska, a gre vsekakor za klasiko, ki je v marsičem vplivala na pisanje številnih mlajših (od Vandota) slovenskih avtorjev.
Tajno društvo PGC je bila zaradi humorne note in pobalinskosti glavnih junakov ena mojih najljubših knjig nekje na sredini osnovne šole, v zaključku osnovne šole pa zaradi nekaj nakazane erotike in uporništva že Mladost na stopnicah, morda obe bolj poznani od Gimnazijke Antona Ingoliča, ki je vključena v ta letnik. Pripoved o Jelki, ki obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije, je postavljena v leto 1965, bi se lahko odvijala tudi danes in zgodba najbrž ne bi bilo bistveno drugačna. Jelka na sošolkini zabavi zanosi, nosečnost spretno prikriva in ob koncu šolskega leta odide v Pariz, kjer se zelo naveže na služkinjo Franchon, rodi sina Francoisa in se nato vrne domov. Mama ni navdušena, presenetljivo toplo (za tiste čase pa sploh) jo sprejme oče, najbolj neosvojljiva trdnjava pa se zdi šola, saj želi Jelka končati gimnazijo in opraviti maturo. Slovenija je bila (in žal ostaja) zelo malomeščanska, se vse preveč togo drži predpisov in (tudi nepisanih) pravil, pri čemer je glavni izvor težav pogosto prav tam, kjer naj bi naše otroke naučili (in ne vzgojili!) v zrele, odgovorne in samostojne posameznike – v šolah. Družbeno kritično in zelo realno!
Sredi osemdesetih je med fanti vladala modna muha, da si »ostrigel na Limahla« in če boste malo raziskovali, boste ugotovili, da je bila to za osemdeseta precej tipična in seveda zelo moderna pričeska (v prvi polovici devetdesetih smo se recimo »strigli na Brandona«, saj je bila neverjetno popularna TV-serija Beverly Hills 90210), ki je bila posledica priljubljenosti pevca Limahla in njegove pesmi The Never Ending Story iz istoimenskega filma iz leta 1984. Mimogrede – pesem slišite tudi v zadnji epizodi tretje sezone priljubljene serije Stranger Things. No, omenjeni film je nastal po knjižni predlogi nemškega pisatelja Michaela Endeja (priporočam tudi njegovo delo Momo). Določeni prizori iz filma, pa grozna pričeska in vsaj meni ne tako zelo poslušljiva pesem so bili razlogi, da nisem Endeja nikoli bral. Napaka!
Neskončna zgodba je zanimiv fantazijski roman, kjer spremljamo debelušnega Bastijana (vsi se seveda norčujejo iz njega), ki je ostal brez mame, oče ga komaj še opazi in zato se zateka v svet domišljije in knjig. Med prebiranjem knjige Neskončna zgodba (knjiga v knjigi takorekoč!) se znajde v cesarstvu Fantazija in z znajde se je mišljeno točno to – Bastijan je čisto zares junak zgodbe o cesarstvu Fantazija, dečku Atreju in srečnem zmaju Fuhurju, ki iščeta človeškega otroka, da bi rešili deželo. A to je svet, v katerega Bastijan ne sodi, čeprav se tu počuti veliko bolj domače, predvsem pa sprejeto in ljubljeno kot v tistem pravem. Kako nazaj? Skratka, preberite knjigo, izognite se filmu in predvsem držite pesti, da se ne vrne »frizura na Limahla«.
O Mary Poppins najbrž ne rabim izgubljati prav veliko besed – bil je (animiran) muzikal z Julie Andrews, 25 let kasneje sodobna različica z Emily Blunt, vse pa je seveda zasluga knjige Pamele L. Travers iz leta 1934. Jezikava (nesramna?) in nečimrna, predvsem pa skrivnostna varuška Mary Poppins, njena neverjetna torba (le kje so dobili navdih ustvarjalci Sport Billyja?!), da o dežniku sploh ne govorimo in nasploh vseh neverjetnih in nepričakovanih dogodivščinah, ki jih bodo mladi bralci doživljali med prebiranjem. Čarovnija? Čarovnija. Ampak ne, če vprašate Mary Poppins.
Za konec sem pustil tistega, ki me je osebno najbolj navduševal in me še danes pusti odprtih ust, sploh, ko pomislim, da je zgodbe zapisoval pred več kot sto leti. Jules Verne in njegove pripovedi o potovanju okrog sveta (v 80 dneh!), raziskovanju neznanih dežel, pa »izletov« na Luno, v središče Zemlje ter seveda odkrivanje morskih globin, kar je glavna tema v zbirko vključenega romana Dvajset tisoč milj pod morjem. Jules Verne je bil pionir znanstvene fantastike, saj je s svojimi deli v 19. stoletju oral ledino temu žanru, uspevalo pa mu je predvsem zato, ker je bil pri svojem pisanju tako zelo natančen in slikovit, da je bilo (in na nek način še vedno je) vse zapisano pravzaprav verjetno oz. kar resnično. Kapitan Nemo, ki se s svojo podmornico Nautilus (Verne je sicer podmornico, ki ga je navdahnila, videl na svetovni razstavi v Parizu daljnega leta 1867) odloči odpotovati dvajset tisoč milj globoko, da bi tam našel skrivnostnega morskega enoroga. Bralca osupne Vernovo natančno predvidevanje razvoja podmorniške in potapljaške opreme, vsekakor pa gre za mojstrsko izpisan pustolovski roman, kjer se že soočamo tudi z ekološko ozaveščenostjo, vsaj v povojih. Jules Verne je bil vsekakor pred časom! Priznam pa, da poleg Jacka Londona moj glavni navdih za pisanje.
Pet imenitnih knjig in če jim dodate še tistih pet iz prvega letnika Zvezdne Beletrine ter vse druge imenitne knjige, ki za otroke in mladino redno izhajajo, vaši otroci nimajo nobenega razloga, da ne bi brali. Ni pa jim treba seveda samo brati, da ne bo pomote. Naj uživajo počitnice in raziskujejo svet okrog sebe in tudi v sebi.
Beletrina, 2023
maticpise.com 