Pridi, mili moj Ariel

Mladinska klasika, biser povojne literature in vsaj zase lahko rečem, da povsem spregledano delo. Finžgar, Jurca in podobni so zaznamovali moja osnovnošolska branja in to zanimivo, v marsičem avtobiografsko delo Mire Mihelič vse do sedaj ni prišlo v moje roke …

Prvi letnik zbirke Zvezdna Beletrina nam vsekakor ponuja zanimivo, v določenih primerih prezrto branje, tako tujih kot domačih mladinskih klasik. Iz prvega letnika sem doslej že pisal o Alici v čudežni deželi, še tri zanimiva dela sledijo (Mali princ, Ostržek in Butalci), vsekakor pa se veselim tudi nadaljnjih letnikov. Ob branju Pridi, mili moj Ariel sem se spomnil na knjigo Lectovo srce Iva Zormana, ki skozi svoje oči, spomine in doživetja opisuje zgodovinsko dogajanje v Kamniku in okolici. Mira Mihelič glavno junakinjo Marinko postavi v Trbovlje oz. Zabukovje in če si boste vzeli čas ter prebrali spremno besedo, boste prigode iz knjige kaj hitro povezali z njenim otroštvom.

Marinka in njen oče ostaneta sama, ko mamica za čas odide. Oče sprva misli, da bo hčerko lahko vzgajal sam, a svojeglavo in uporniško dekle ob sebi vsekakor potrebuje žensko, zato jo oče pošlje k svoji mami v Zabukovje. Pri stari mami seveda vladajo drugačna pravila in tudi Zabukovje je drugačen svet. Tisti, ki imajo nekaj več in tisti, ki imajo malo, so ločeni. Pa seveda ne gre pozabiti, da govorimo o času, ko je bila tudi družba precej drugačna od današnje in so veljala neka pravila, ki jih danes ni več. Revni in premožnejši se ne družijo, izobraženci so tu in rudarji tam, fantje skupaj in dekleta ravno tako.

Avtorica se tako prebija skozi spomine – na Emo in Pavlo, staro mamo in prijaznega dedka, na številne zanimive predmete (vojaček iz cina, starinska ura, sladkarije, …), ki jo posrkajo v bogat izvir spominov, obžalovanj in vprašanj. Kje je sedaj to, kaj je v življenju dosegel oni, zakaj se je zgodilo prav tisto? Marsikaj je prepleteno tudi s fantazijo, morda lokalnimi ljudskimi vražami in bujno dekličino (avtoričino) domišljijo. Svojeglava deklica, katere prvi stik z novim krajem je bila ciganka, kar jo je zaznamovalo, saj je izstopala – tako z izgledom kot pametjo in predvsem odnosom, ki je v marsičem podiral meje in razbijal tabuje. Družba deklic ji ni dišala, saj so bile dolgočasne in »afnaste«, veliko rajši je čas preživljala s fanti, ki so bili vedno pripravljeni na dogodivščine, o kakršnih je brala v knjigah, ki jih je že kot otrok oboževala – Tom Sawyer, Robinson Crusoe, Shakespeare, Winetou in podobni.

Spomini so ves čas prežeti z vprašanjem, kje je njena mamica. Zakaj in kam je odšla in zakaj se ji nikoli ne oglasi? Seveda je skozi pogovore, govorice in tudi nenamerne prisluhe prišla do spoznanja, da ju je mamica z očetom zapustila, a da je želela priti v stik z njo, kar pa sta oče in stara mama vedno preprečevala in onemogočala. Avtorica se je dejansko morala v ranem otroštvu spopasti z materinim odhodom, kar je bilo še posebej za tiste čase zelo nenavadno, še mnogo bolj pa to, da jo je mati pustila očetu. Seveda bi lahko stereotipno rekli, da je avtorici (in tudi junakinji Marinki) manjkal ženski dotik in se je tudi tukaj iz uporništva zatekala v fantovsko družbo in nato v delo, ki ni bilo »žensko«. Stereotipi, seveda. V slovenski družbi jih ne manjka, tako kot ne manjka izjemnih žensk, ki so presegle ne le ozke okvirje družbe, ampak v mnogih vlogah tudi moške »nasprotnike«.

Zato ne preseneča, da se tudi Pridi, mil moj Ariel zaključi z Marinkino idejo uprizoritve Shakespearove igre, čemur se fantje zaradi njene gospodovalnosti in ukazovalnosti sprva uprejo. Trenutek resnice in točka preloma. Strnejo vrste in pripravijo samosvojo izvedbo igre, pri čemer jih podprejo takorekoč vsi v Zabukovju in občutki ponosa so seveda neverjetni. A kot že tolikokrat vmes, ima tudi ta zgodba žalosten konec … tako kot je Pavla umrla in bila Ema prisiljena oditi, odide tudi njen ljubi Prospero Toni.   

Osem zgodb polnih hrepenenja in zanimivih ilustracij Damijana Stepančiča, ki je z njimi imenitno ujel duha časa in dogajanja. Treba je pohvaliti tudi, da so določene besede, ki izginjajo iz našega besednjaka ali so narečne, kratko in jasno razložene. Težko sicer sodim, kako bodo na zgodbe gledali današnji otroci, saj jim bodo opisana razmerja in odnosi nenavadni, drugačni in del neke zelo daljne preteklosti. Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti ne le zaradi omenjenega sicer tihega ženskega boja proti patriarhatu, ampak tudi zaradi čudovitega, zares razkošnega besedilnega sloga in načina pripovedovanja, ki bi moral navdušiti tudi mlade bralce, ki so vse bolj prepuščeni kratkim odgovorom, anglizmom, kraticam in »čustvenčkom«.

Rating: 5 out of 5.

Beletrina, 2022 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: