Alica v čudežni deželi

Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, s prepoznavnimi ilustracijami Johna Tenniela, je ena najbolj prepoznavnih in tudi vplivnih knjig vseh časov. Njen avtor je Charles Lutwidge Dodgson oz. s psevdonimom Lewis Carroll.

A začnimo nekje drugje … založba Beletrina je pred dvema letoma izdala prvo zbirko Klasična Beletrina, v kateri izhajajo klasike svetovne (in tudi domače) književnosti in veseli me, da so letos pripravili še zbirko Zvezdna Beletrina za mlajše bralce. V prvem letniku so poleg omenjene Carrollove klasike izšle še Collodijev Ostržek, kultni Mali princ Saint-Exuperyja, pa dve naši – Butalci in Pridi, moj mili Ariel Mire Mihelič. Vsem knjigam se v bližnji prihodnosti posvetim. So pa pri založbi napovedali kar pet letnikov Zvezdne Beletrine, v katerih bomo med drugim brali Verna, Ingoliča, Vandota, Wildea, Kastnerja, Kiplinga, Zupana, Bevka, Beecher Stowe, Jurca in mnoge druge.

Lewis Carroll torej, sin anglikanskega pastorja, ki je znal že kot otrok poskrbeti za razvedrilo, njegova domišljija pa že takrat ni poznala meja. A ker se je moral zavoljo odlične štipendije podrediti zapovedim duhovniškega stanu, je skoraj neverjetno, da mu je uspelo ustvariti tak čudežen svet, kot ga spremljamo v njegovi najbolj znani knjigi. In kako so zgodbe nastale? Carroll oz. Dodgson je inštruiral osemletnega sina dekana, kjer je poučeval, Harryja in tam spoznal njegove tri sestrice – Lorino, Alice in Edith. Profesor jim je rad pripovedoval zgodbe, si jih sproti izmišljeval, kar pa se je spremenilo, ko si je takrat 10-letna Alice Liddell zaželela, da bi ji zgodbo tudi zapisal. Napisal in celo ilustriral je Aličine dogodivščine v podzemlju ter jih deklici čez dve leti poklonil kot lično vezan rokopis.

Prijatelj in mladinski pisatelj George MacDonald ga je opogumil, da gre za knjigo, ki bi jo morali imeti priložnost brati tudi drugi otroci. Carroll jo je konkretno predelal, pošteno razširil obseg (z 18 na 35 tisoč besed), dopisal nekaj prizorov in seveda spremenil naslov – rojena so bile Aličine dogodivščine v čudežni deželi. Sloviti karikaturist John Tenniel je napravil 42 ilustracij, a ker ni bil zadovoljen z odtisom prvih gravur, je bilo prvih 2000 tisoč izvodov zavrženih. Tik pred božičem 1865 je izšla ta najbolj znana različica, ki so ji sledile še Alica v ogledalu, pa pesniška zbirka Fantazmogorija, pesnitev Zalezovanja Žnrka in slikanica Mala Alica.

 Zakaj toliko podatkov? Iskreno, prepričan sem, da zgodbo o Alici in čudežni deželi res dobro poznate in da je ni treba preveč podrobno opisovati, morda pa niste vedeli teh nekaj posebnosti o avtorju in ozadju dela. Mnogi ste si najbrž ogledali tudi film Tima Burtona z Johnnyjem Deppom v glavni vlogi Norega klobučarja in poznate pesem White Rabbit Jefferson Airplane iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jo hipiji hitro vzeli za svojo.

In torej kdo ne pozna zgodbe o deklici Alici, ki se je dolgočasila s svojo starejšo sestro in mucko Dino, nato pa opazila pražnje oblečenega belega zajčka, ki se mu je nekam mudilo in zlezla za njim v zajčjo luknjo ter padla in padala … vse kar sledi, je vzorec odlične domišljijske pripovedi – od poplave solza, majcenih vratc, kolačkov in nato čudežnih gob, Mačke Režalke, kadeče modre gosenice, Norega klobučarja, Marčnega zajca, Vojvodinje in vse do nenavadne partije mini golfa s plamenci in ježi, ki jo gosti srčna Kraljica, ki najraje obglavlja ljudi.

Carroll je z Alico postavil domišljijsko-pravljični vzorec, ki so ga (in ga še vedno) posnemajo mnogi avtorji, lahko bi rekel kar od Tolkiena dalje in vse do Gaimana, Pilkeyja, Stantona in številnih sodobnih in modernih fantazijskih avtorjev, ki glavne junake soočijo z nečim nepričakovanim in jih postavijo pred vrsto izzivov, ki jih morajo uspešno (in morda s kakšno pomočjo) rešiti ter se na koncu soočiti z »glavnim šefom«. No, kot vidite, tudi računalniške igre že desetletja bazirajo na tem principu. Tudi ali pa kar prav zato, ker je iz Alice v čudežni deželi zraslo toliko vsega, je ta knjiga zagotovo ena najpomembnejših v zgodovini otroškega in mladinskega pisanja, njena vrednost pa je tudi to, da jo z zanimanjem prebiramo tudi odrasli.

V številnih besednih igrah, razmišljanjih in filozofiranjih lahko pomen in povezave iščemo v kateremkoli obdobju človeštva in prav zaradi te večplastnosti in sposobnosti prebujanja domišljije v bralcih, jo številni kujejo v zvezde in omenjajo v isti sapi kot že omenjena Malega princa in Ostržka, zaradi pogosto napačne interpretacije pa lahko tu omenimo tudi Piko Nogavička. Alica je pač nenavadno dekle, s pogosto (pre)dolgim jezikom, razmišljujoča in na trenutke neustrašna (bralec se vse do konca ne zave, da gre za sanje) in prav zanimivo bi bilo videti, kakšna bi bila Aličina čudežna dežela v 21. stoletju … zavoljo nenehnega in hitrega spreminjanja najbrž niti približno tako brezčasna kot je ta izvirna.

Zvezdna Beletrina, 2022