Črni princ

Dočakali smo še tretji in sklepni del niza psiholoških kriminalk Irene Svetek, v katerih je glavni lik državni tožilec Mio Aurelli. Rdeča kapica, Beli volk in sedaj še Črni princ.

Rdeča kapica se je močno naslanjala na psihologijo, Beli volk na staro slovansko mitologijo, v tretjem delu pa nas avtorica odpelje v Italijo. Moram priznati, da po nekaj dneh še kar nisem uspel ustrezno zbrati misli in si točno izoblikovati mnenja. Lahko rečem, da mi je knjiga všeč (pa čeprav sem imel nekaj povsem osebnih težav v uvodnih poglavjih), da sem jo zelo težko odložil, hkrati pa se mi zdi, da je nekaj stvari ostalo nerešenih in tako morda (a to je seveda zgolj moje mnenje!) vseeno tole ni čisto zadnja knjiga o Miu Aurelliju (ali morda katerem drugem liku). Sem pa že v mnenju o Belem volku zapisal, da nas najbrž čaka zelo oseben tretji del ter razplet in zaplet v ljubezenskem trikotniku Mio – Viola – Leja. Lahko rečem, da vsaj tisto prvo drži, drugo pa …

Črni princ se začne plesti in zapletati leta 2013 na Siciliji, italijanskem otoku, kjer vladata mafija in seveda čast. Štiridesetletni Antonio posili 12-letno Valentino Caruso. Leto dni kasneje Valentina Caruso med porodom skupaj z otrokom umre, a šele sedem let kasneje Antonieva mama Andrea na smrtni postelji lokalnemu župniku Marcu Messini prizna sinov greh. Leta 2023 v Sadinji vasi pri Ljubljani v zapuščeni hiši najdejo truplo ženske s popolnoma iznakaženim obrazom, za katero državni tožilec Mio Aurelli šele pri obdukciji ugotovi, da gre za njegovo sestro Avionko. Njuno snidenje po tridesetih letih se ni končalo, kot bi si on želel, saj je odšla nazaj k svojemu nasilnemu možu Rudolfu, za katerega vsi dokazi kažejo, da je nad njo še poslednjič dvignil roko. Aurelli informacijo o identiteti umorjenke zamolči in se odloči priti skrivnosti do dna – kdo je ubil njegovo sestro (morda pa ni bil njen mož, saj bi bilo to seveda preveč očitno) in predvsem zakaj, je morala umreti? Koščkov sestavljanke je znova vse več … nenavadni metulji, ki so na naslovnici in pravljica Il principe nero (Črni princ) so vsekakor med njimi.

Vzporedno se v Trbovljah odvija nenavadna zgodba lokalnega cvetličarja Mateja Mazeja, kjer sprva kaže, da je žrtev nasilnih dejanj, kasneje pa se izkaže, da gre za nekoliko bolj nenavadne spolne prakse, za nameček pa še čudno bolezensko stanje. In seveda, Matej Mazej je povezan z Avionko in njeno smrtjo.

In potem so tu še stari znanec policije, Gregor Bavcon, ki ima svoj avtoodpad, na katerem se znajde avto, ki je poln Avionkine krvi, pa mehanik Remškar, čigar mladoletni sin (narkoman) je našel Avionkino truplo ter gospa Magdalena Javoršek (po novem, numerološko ustrezno Lucijana Maksima Santa), Gregorjeva mama. Pa ne samo njegova!

Lahko bi rekli, da imamo znova nekoliko bolj pomembno vlogo znova tudi psihiatrinja Leja Breznik, ki si še vedno obupno želi zdravega razmerja z Miem. Zdi se, da na sodišču nekoliko iz maščevanja proti Miu poda ne najbolj strokovno analizo Rudolfa Cremina, ki sicer pristane v zaporu in tam umre. Lahko bi rekli, da smo znova na začetku. In potem je tu še Mieva bivša žena Viola, ki na jadrnici pluje po Jadranskem morju, obuja spomine, podoživlja napake in lepe trenutke ter ravno tako ni povsem prepričana, česa v življenju si res želi.

Znova lahko rečem, da se je avtorica pri pisanju kar močno naslonila na Nesbojeve vzorce in šla tokrat kopat in brskat po družini in psihi Mia Aurellija. Ne, z njegovo sestro Avionko ni bilo vse čisto tako, kot se Miu zdi in trideset let je dolga doba. Zelo dolga doba. Ljudje se spremenijo v krajšem času, da jih komaj prepoznamo. In dovolj kvarnikov. Pravici bo (nekako) zadoščeno in veliki tožilec bo odkorakal po hodniku, z aktovko v eni roki in morda krvavimi odtisi, ki jih bo puščal za seboj. Morda.

Kaj me je zmotilo pri vsem skupaj? Avtorica je očitno vzljubila Metallico in na zanimive dele v knjigi postavila nekaj verzov, celo z najnovejše plošče 72 Seasons. (polomila ga je recimo pri pesmi Tuesday’s Gone, ki v izvirniku pripada skupini Lynyrd Skynyrd, notri pa so tudi delčki besedila Am I Evil?, ki jo v izvirniku izvajajo Diamond Head) In čeprav je knjiga fikcija, zakaj se je pri vsem tem odločila, da bo Lejo Breznik in njenega ljubega Mia Aurellija v letu 2023 poslala na koncert Metallice v Firenze, ko so bili datumi koncertov za leti 2023 in 2024 znani skoraj vzporedno z naslovom plošče? Ne vem in tudi ni pomembno, me je pa zmotilo. Vso umetnost in lepoto kakšnega evropskega mesta bi šla lahko recimo občudovat tudi v Pariz, recimo. Dejstvo, da pri vseh raziskavah in podatkovnih bazah in forenziki nihče ne poveže Avionke (ki ima za nameček še ime, da bi morali posvetiti vsi alarmi, ko ga nekje vidiš) in Mia Aurellija, je meni pač za lase privlečeno. Določene zadeve, ki so veliko bolj nemogoče, rešijo in odkrijejo z nekaj intuicije in sreče, tega pa ne. To se mi je resnično zdel kiks vseh kiksov. Lik Viole pa je dobesedno obstal nekje na mirnem morju, brez veter v jadrih in z očitno praznim rezervoarjem.

Mogoče se je avtorici mudilo s pisanjem in zaključevanjem, pa je bilo vse skupaj narejeno malo bolj na silo in pod pritiskom, zato je po mojem mnenju Črni princ med vsemi tremi pravzaprav najšibkejši člen, saj na določenih mestih preprosto ne drži vode. Še vedno gre za zahteven, berljiv in napet psihološko kriminalni klobčič, nikakor pa zmagoslaven zaključek sicer res odlične trilogije.    

Beletrina, 2023