Rdeča kapica

Kriminalni triler izpod peresa meni neznane slovenske avtorice mi je bil sprva izziv (čeprav Beletrina ne izdaja slabih knjig), potem totalno presenečenje in na koncu navdušenje. Rdeče kapico Irene Svetek tako ne postavljam le ob bok priznanima Golobu in Demšarju, ampak je avtorica oba težkokategornika v mojih očih krepko presegla.

Mnenja so seveda različna, kar sem kaj kmalu spoznal. Zabavno se mi zdi, da se zna izoblikovat tretji tabor – do sedaj smo imeli na eni strani tiste, ki so prisegali na Goloba in Birso ter na drugi strani tiste, ki so bili za Demšarja in Vrenka. In zdaj – kar je sploh prijetno presenečenje, ženska in za nameček z glavnim junakom, ki ni policist, ampak okrožni državni tožilec. In Rdeča kapica je menda le prva v seriji …

Mio Aurelli je glavni junak, državni okrožni tožilec z zanimivim družinskim ozadjem – sin romske matere in italijanskega očeta, ki je v prometni nesreči izgubil dve sestri, s tretjo pa se je nedolgo zatem za dolga desetletja sprl. Po tragični izgubi sina in ločitvi od žene Viole Matjašec, sicer uspešne arhitekte, se vse bolj vdaja alkoholu, razmerjem za eno noč in stari navadi – igram na srečo. Več kot očitno težaven primerek glavnega junaka, na katerega vsi grehi še kako vplivajo, a pogosto pokaže trenutke genialnosti in se na trenutke zdi veliko več kot »le« okrožni tožilec. Prepričan sem, da mu bodo številni grehi v nadaljevanju pogosto prekrižali pot …

No, sama zgodba se sprva zdi ne ravno klasičen, ampak okruten umor, ki namigne celo na to, da bi lahko imeli opravka s serijskim morilcem. V parku Kodeljevo sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene deklice, oblečen v rdeč plašček. V najditelju, Marjanu Hinksu, to sproži uničujoč val spominov, ampak – ali je on tudi morilec? Umorjena (in posiljena) deklica Maja Ogrin je imela v sebi precejšnjo količino kokaina in sledi sprva vodijo k zabavi, kjer je bila z najboljšo prijateljico Lano Kolarič. (Uspešnih) staršev ni bilo doma in seveda zanikata, da bi se na zabavi dogajalo karkoli nenavadnega ali spornega, saj svoji hčerki popolnoma zaupata in jo branita z vsemi mogočimi sredstvi. Njena učiteljica slovenščine jima želi predstaviti drugo plat, a (tako zelo tipično) starša nemudoma zagrozita z odvetnikom zaradi klevetanja. Potem je tu Ivo Bulić, partner Majine mame, ki je Majo odpeljal na zabavo in bi jo moral pripeljati domov … tudi on ima očitno svoje grehe, ki jih počasi spoznamo, eden od teh je tudi preprodaja droge.

Policija in tožilstvo sicer sumita, a se zdi, da gre za popoln umor. Skoraj. Tu je potem še nenavadna psihiatrinja Leja Breznik, s katero se zaplete Aurelli in pri njej odkrije zanimivo knjigo Temen gozd: psihoanaliza in Rdeča kapica, kjer ga marsikaj spomni na umor in seveda tista pomembna stranska zgodba, ki jo prebiramo v obliki dnevniških zapisov vse od sredine sedemdesetih. Štiriletni Lale (Lazar) je v mali srbski vasici najprej priča, kako stric umori njegovo mamo, mu po dveh dneh zbeži in je nato posvojen ter odpeljan v Slovenijo. Življenje se začne sestavljati v neko normalno obliko, dokler mama ne zanosi in Lale dobi precej bolehno sestrico, okoli katere se začne vrteti družinsko življenje. Lale svoja pestra doživljanja zapisuje v dnevnik in ga odnese pravoslavnemu popu, ki mu je rešil življenje in koščki se počasi začnejo sestavljati. V maniri najboljših Nesbojevih del boste ob razpletu presenečeni, predvsem pa boste knjigo zelo težko odložili iz rok. Kdo v zgodbi je pravzaprav zver in kdo nedolžna, nič hudega sluteča žrtev?

Ob glavni zgodbi se odvija (in prepleta) precej stranskih zgodb, ki od bralca zahtevajo polno pozornost. In tudi, če se kakšna sprva zdi samo stranska in nepomembna, temu ni tako. Prav vsaka je pomembna in vsaka informacija je pravzaprav košček sestavljanke pri razreševanju umora. Avtorica se je v knjigi sicer spopadla s kar nekaj vse bolj problematičnimi in tudi občutljivimi tematikami (spolne zlorabe otrok, pretirana uporaba drog med mladimi in lahka dostopnost, delovanje in povezanost tožilstva in policije, vplivni starši, nezaupanje, skrivanje za lažnimi imeni in psevdonimi, res temne plati ljudi in še kaj), skozi katere spretno, a brez olepševanja krmari zgodbo.

Zakaj me je torej Rdeča kapica prepričala bolj kot knjige (prevečkrat) omenjenih avtorjev? Golob je predvidljiv in se preveč rad zateka v pretirano strokovno pojasnjevanje, kjer se bralec kaj hitro izgubi. Demšar je po drugi strani slogovno sicer povsem drugačen in je lik Vrenka lepo razdelal, a ker gre za tisti klasični Agatha Christie pristop razreševanja umorov, ki mi ravno tako ni pri srcu, me pač vedno znova pusti hladnega. (res pa je, da me Cerkev, ki je menda najboljša, še čaka). Pri Rdeči kapici vsakega junaka spoznamo ravno dovolj, da si lahko izoblikujemo mnenje in nas potem preseneča, seveda pa me zanima, kako se bodo razvijali v nadaljevanju, še posebej Aurelli, ki v marsičem sicer spomni na Nesbojevega Holeja. Zgodba se bere hitro, tok spretno razbijajo dnevniški zapisi in res težko je najti točko, kjer si človek reče, da bo odložil knjigo in šel spat. Ne gre! In to je zame tisto, kar sploh kriminalne romane, dela boljše od drugih.

Beletrina, 2021