Joe Sacco je novinar, ki je med letoma 1995 in 1996 štirikrat obiskal Goražde, s strani ZN prepoznano in označeno kot »varno območje«, se tam družil z lokalnimi prebivalci in poslušal njihove zgodbe. Vse skupaj je prelil v imeniten risoroman, ki ponuja zelo prvooseben vpogled v bratomorno vojno, ki je v devetdesetih letih divjala predvsem po območju Bosne in Hercegovine.
V svojih zapisih se pogosto dotaknem Bosne in Hercegovine in neke ne povsem razložljive ljubezni in pripadnosti, ki jo čutim do te države, ljudi, njihove nravi. Jelena Aščić je posnela odličen dokumentarni film Sarajevo, 1425 dni groze, ki na nek drug način pokaže grozote vojne, ki se je pred slabimi tridesetimi leti odvijala čisto blizu nas. Kako blizu, sem videl dober teden kasneje, ko sem se službeno odpravil proti Bosni in Hercegovini, kjer marsikje še vedno vidiš opozorila o minskih poljih, opaziš luknje v zapuščenih hišah, v cirilici napisane nesramne grafite … skratka, brazgotine vojne ponekod žarijo, drugje bledijo, so pa. In kot take ne bodo nikoli izginile. In po ogledu filma, ki smo si ga potem ogledali še z mlajšima otrokoma, saj sem želel, da vidita, kaj pomenijo vojna, pomanjkanje, žalost, starševska nemoč; sem šel brat še ta Saccov risoroman.
Safe Area Goražde me je kar nekaj časa čakal na polici, čakal na pravi trenutek. Joe Sacco je novinar in risar in ima za pasom še nekaj drugih stripov/risoromanov s podobno tematiko (Gaza, Palestina, prva svetovna vojna ipd.). In če se najprej dotaknem tistega risanega dela – osupnil sem. Toliko enih podrobnosti, tako imenitno ujet duh krajev in časa – kot bi s fotografij prerisoval pokrajine, portretne fotografije, čustva, nemoč. Obrazi sogovornikov, utrujeni od vojne, skrbi in neke nečloveške volje po preživetju. Pa sproščeno vzdušje v tistih redkih trenutkih, ko so se ob kozarcu (ali steklenici) rakije lahko sprostili, poslušali glasbo, jedli … Reka Drina, doma izdelane (hidro)elektrarne, ki so jih iznajdljivi Bošnjaki izdelovali iz tistega, kar so pač imeli, veliko kartografije in za nameček še imeniten vpogled v politično kupčkanje, preračunavanje, izgovarjanje, gledanje skozi prste in mižanje na obe očesi …
Žal se mi zdi, da bi skoraj vsako mesto v Bosni in Hercegovini, ki je bilo etnično malo bolj mešano, lahko dobilo tak risoroman. Vsako mesto skriva na stotine in tisoče pripovedi in izpovedi, kako so ljudje izginjali, kako krvoločno so jih pobijali, pred očmi otrok in žena, kako zverinsko so jih mučili in posiljevali, pred očmi otrok in soprogov, kako brezskrbno je pod stotinami granat in raket izginjalo vse, kar so desetletja gradili. Tudi odnosi – včeraj prijatelj, sosed, obiskovali so se, skrbeli za otroke, skupaj jedli, pili in se zabavali, nato pa so dobesedno čez noč postali smrtni sovražniki. Drug drugega so gledali prek puškinega merka in razmišljali, ali pritisniti na petelina ali ne.
Saccov vodič in »gostitelj« je bil Edin, študent, sedaj vojak. Njegova zgodba in zgodbe njegove družine, prijateljev, sosedov, znancev, takorekoč mimoidočih, so tista rdeča nit, ki tudi kronološko povezuje dogajanje v Goraždu. Učitelji, zdravniki, medicinske sestre, prodajalci, študentje, upokojenci, povsem običajni ljudje. Srbski sosed, ki se mu je upiral srbski nacionalizem, a je bil zato pod udarom bošnjaških/muslimanskih sosedov in vojske. Pretresljive zgodbe, slikovite risbe. Vse skupaj še z lastnimi videnji, mestoma zelo dokumentaristično-novinarsko, nadgrajuje sam Sacco, sprva izgubljen v vrtincu ne le vojnega, ampak tega etnično-narodnostnega vrveža v Goraždu.
Goražde je bilo v vsem tem (morda) spet nekaj posebnega. Prebivalstvo je bilo res izrazito mešano na srbsko in bošnjaško (mogoče bi bil pravilnejši zapis muslimansko), Hrvatov je bilo razmeroma malo in tudi področje, na katerem se nahaja (jugovzhodni del, ob reki Drini, blizu meje s Črno Goro in tudi Srbijo) je bilo kot nalašč za uveljavljanje »velikosrbske« ideje. Z današnjega položaja se zdi seveda smiselno, da so Srbi, očitno odlično obveščeni; v eni sami noči zapustili Goražde in odšli. Zjutraj se je začelo …
Pretresejo predvsem zapisi (in glede na to, da je bil Sacco novinar, je vsekakor imel kredibilne informacije), kako brezbrižno se je takrat obnašala mednarodna javnost – politiki so dobesedno prekupčevali z mesti (in življenji), v prazno so grozili in žugali Srbiji, razglašali neka varna območja, ki pa so bila neprestano pod strelskim ognjem, dovolili so, da srbske paravojaške enote ugrabljajo njihove vojake (t. i. »modre čelade«), bežali in gledali, kako mesta in prebivalci dobesedno izginjajo. Trideset let kasneje bi lahko rekli, da se kaj veliko ni spremenilo, dandanes je težava morda le ta, da nasprotnik ni »majhna« Srbija …
Treba je opozoriti tudi na to – ker sam v zapisu uporabljam oznako »Srbi«; da se Sacco tej besedi zelo izogiba in raje uporablja naziv »četniki«, vsaj v delu, ko govori o vojnih zločinih. Ne srbska vojska, ampak četniške enote. O Srbih govori v smislu sosedov, sodelavcev, prijateljev in v zaključku mnogi povedo, da bi lahko znova normalno živeli skupaj s Srbi – tistimi, ki so odšli v skrbi za lastno življenje in niso zakrivili nič slabega, ravno tako so bili žrtve političnih manipulacij. Spet drugi o tem nočejo niti slišati, ker so v vojaških uniformah videli (srbske) sosede in jih videli, kako so ropali in požigali, ubijali in posiljevali. Zanimivo (lahko rečem tudi pohvalno) je tudi to, da Sacco skozi te intervjuje, izpovedi in pripovedi ne gre mimo tega, da so bili na tem področju pod udarom tudi Srbi. Bošnjaki so ropali in požigali njihove hiše, pač iz golega maščevanja in na tiste Srbe, ki so ostali, niso gledali posebej prizanesljivo, saj so bili še vedno Srbi, pa čeprav so s svojim dejanjem dokazali, kako zelo se jim upira sama ideja »velike Srbije«.
Celoten risoroman je še ena potrditev več, kako nesmiselna je bila vojna v Bosni in Hercegovini. Sicer drugače, ampak vzporednico bi lahko potegnili s Spiegelmanovim Mausom – vojna, etnično čiščenje, nenavadne (tj. nerazumljene) poteze mednarodne javnosti in civilne žrtve ter njihove zgodbe, ki so in bodo ostale. Kakorkoli ste povezani (ali niste) z Bosno in Hercegovino, ne glede na vašo narodnost ali veroizpoved, je Safe Area Goražde risoroman, ki ga je vredno prebrat. Vojna pač ne izbira, rakete ne poznajo meja, prav tako kot ne človeški pohlep. In vsaka taka knjiga bi morala biti opomin človeštvu!
Fantagraphics Books, 2017
maticpise.com 