Maus

Risoroman, ki je avtorju Artu Spiegelmanu prinesel celo pulitzerjevo nagarado. Roman, ki skozi podobo miši slika grozoto druge svetovne vojne in se obenem sooča tudi s psihičnimi posledicami in povojno depresijo. Strip, ki (presenetljivo) stereotipno prikazuje Jude, kar pa seveda ne zmanjšuje in še manj opravičuje genocida, ki se je izvajal nad njimi.

Maus sta pravzaprav dve pripovedi – ena, ki jo pripoveduje avtor, torej Art Spiegelman in ki se osredotoča predvsem na boleč in mučen odnos z očetom Vladkom in druga, ko slednji pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, tako o uspešnem in razkošnem življenju pred drugo svetovno vojno kot seveda o sami drugi svetovni vojni.

Risoroman Maus ima zgovoren naslov Zgodba o preživetju in če je le mogoče, poiščite skupno izdajo obeh delov. Prvi nosi naslov Krvava zgodovina mojega očeta, dogaja se v obdobju od sredine tridesetih do zime 1944 in ga tvori šest poglavij. Vse od začetka, ko spoznamo Vladeka Spiegelmana, njegovo družino in seveda srčno izbranko Anjo Zylberberg ter njeno premožno družino. Kaj kmalu postane jasno, da je Vlade zelo iznajdljiv in tudi deloven Jud, z jasnimi moralnimi vrednotami, ki ga ni sram poprijeti za nobeno delo. Tu so že nakazane tudi velike psihične težave, ki jih je imela Anja in ki jih je bilo vsaj začasno konec z rojstvom njunega prvega sina Richieuja. Ampak Medeni tedni (kot je naslov drugega poglavja) se kaj kmalu končajo in Vladek se lahko zgolj zahvali tako precejšnjemu premoženju kot iznajdljivosti (in kančku sreče), da je z družino kar dolgo vztrajal na Poljskem, v mestu Sosnowiec. Vojni ujetnik, Zanka se zateguje, Mišje luknje in Mišelovka nam res imenitno pričarajo tesnobno in temačno vzdušje za Judje na Poljskem – od groženj, skrivanja in bežanja, nasilja, pa selitev iz geta v geto in v geto znotraj geto ter seveda do koncentracijskega taborišča. Vladek in Anja sta pristala v Auschwitzu.

Vzporedno spremljamo tudi zapleten odnos med očetom in sinom, ki se odvija v New Yorku in kjer sin (avtor Art) vse bolj obupuje nad svojim očetom. Iznajdljiv, a pregovorno varčen, prepirljiv, nezaupljiv in boječ – preživel je grozo druge svetovne vojne in kot znajo povedati mnogi drugi preživeli, so to grozote, ki jih ne pozabiš. Vesel vsake malenkosti, (pretirano) se obremenjuje z vsakim izdatkom in trikrat (ali desetkrat) uporabi vsako stvar, ki jo je shranil in za katero se zdi, da bi lahko bila uporabna. Slabo leto, ki ga je preživel v taborišču, ga je naučilo vsega.

Drug del ima naslov In tu so se začele moje težave (iz Mauschwitza do Catskilla in naprej), kjer najprej glavno besedo zoper prevzame Art. Artu uspe izdati in vzbuditi precej pozornosti s prvim delom Mausa in nenadoma ga vsi sprašujejo o odnosu do druge svetovne vojne, genocida, koncerntracijskih taborišč, judovskega vprašanja itn., sam pa si želi zgolj mamo. Mama Anja je zaradi vse hujših psihičnih težav, ki so bile vsekakor povezane z doživetji in preživetjem vojnih grozot, leta 1968 naredila samomor, oče se je kasneje znova poročil z Malo, do katere pa je imel precej odbijajoč odnos, kot je zgovorno prikazano. Mauschwitz bi lahko označili kot taborišče misli in res slab prostor, v katerem se je znašel Art, tako po uspehu stripa kot očetovi smrti, a vseeno pride do spoznanja, da mora očetovo zgodbo oz. zgodbo staršev povedati do konca. Žal mu je, da je oče zažgal vse mamine dnevnike, ki jih je skrbno pisala in v njih zabeležila vse, prav vse. Vladek trdi, da se je tega po mamini smrti preprosto moral znebiti, pa čeprav je imel več kot očitne težave vreči stran karkoli uporabnega. Auschwitz (čas beži), … in tu so se začele moje težave …, pa Rešeni in Drugi medeni tedni znova slikovito orisujejo sklepna dejanja druge svetovne vojne, od nacistične panike, občutka svobode za številne jetnike ter znova in znova porajajoče groze vlakovnih kompozicij, bolezni, strahu, strojnic, lakote, smrti, negotovega jutri in še naprej prisotnega sovraštva do Judov.

• 

• 

Še sam Art v stripu nekajkrat zares osebno izkaže svoj dvom v pravilnost očetovih odločitev, navezanosti na družino in stereotipno judovsko varčnost, hrepenenje in hlepenje po bogastvu in kopičenju. Presenetilo me je, kako odkrito je Art prikazal Vladkov odnos do temnopoltih, na katere gleda zelo podobno kot so in še vedno mnogi gledajo na Jude – zgolj in samo slabo, zaničevalno. Arta boli tudi, ker imata z očetom tako slab odnos in sam ve, da je bil za očeta veliko razočaranje, saj ni sledil očetovim sanjam, ampak je postal umetnik. Spopadanje z materino boleznijo, čustveno razsulo, v katero ga je pahnila njena smrt in lasten odnos s Francoise, ki je ves čas v senci in pod pritiskom na koncu pošteno dementnega očeta Vladka. Zdi se, da se jasno spomni le še vojnih grozodejstev …

Risoroman Maus vas bo pretresel. Neverjetno je, da takšnim knjigam in izpovedim navkljub še vedno obstajajo takšni, ki v obstoj in delovanje koncentracijskih taborišč dvomijo oz. jih celo zanikajo. Vsak od nas, ki je imel kakšnega sorodnika (ali pač pozna koga), ki je vse to doživel in preživel ter je slišal zgodbe, se lahko zgolj zgrozi in si še enkrat več reče, da se kaj takšnega ne sme ponoviti. Pa vsi vemo, da se je in da se še vedno dogaja. In kot sem vzporedno z branjem Mausa prebral zanimivo misel (in pozabil čigava je): »Na koncu se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.« Govorite in pogovarjajte se o tem in ni važno, kdo je bil naš in kdo vaš, pomembno je, kdo je bil dober in kdo slab. Na srečo so dobri to vojno, sicer le eno od mnogih bitk v zgodovini človeštva, dobili, ampak na končni poti do zmage je umrlo veliko preveč dobrih. In nedolžnih.

Založba ZRC, 2019