Notranji pir ali kako se prepiti do konca

Miha Šalehar, tretjič. Nedolgo tega sem bral in pisal o Pustolovcu zmote, patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca, ko se je ostrojezični Šalehar spopadal s krizo srednjih let, že tu je njegov tretji, nenavadno razsvetljeni in na trenutke celo pridigarski, hm – ni roman, niti ne priročnik, čeprav na robu piše Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi. Pač, njegova tretja knjiga.

Kaj zapisati v uvod? Da je Miha Šalehar še vedno nekdo, ki ga lažje berem kot poslušam? Da sem se že ob njegovi drugi knjigi spraševal o kar prevelikem številu podobnosti, pa je on nekaj let starejši in da mi je tudi tretja knjiga prišla v roke, ko sem se sam spopadal z vprašanjem, če nimam nemara težav z uživanjem alkohola. Poslušam različne zgodbe, berem Notranji pir in pridem do spoznanja, da nimam (resnih) težav z alkoholom. A so mi bili nekateri izgovori in porajajoči se vzorci kar preveč znani, da si ne bi prikimal in sam sebi rekel, da težav tudi ne želim imeti.

Torej, če je bil Miha v Duhu česa zelo on – torej tak, kot smo ga spoznali v Videospotnicah, pa kasneje v Nebulozah in Toplovodu, torkih zjutraj in petkih popoldan na Valu 202 in še kje vmes. Pustolovec zmote je bil – kot že omenjeno – spopad s krizo srednjih let in statusom alfa samca, ki to pravzaprav ni. Notranji pir in podoba vidno shujšanega, celo resnega očalarja na naslovnici, ki drži narobe obrnjen in prazen »krigl« piva, namiguje, da se bo avtor tokrat spopadal z iskanjem notranjega miru. In kaj ima pri tem pir oziroma pivo? Pri Šaleharju – če želiš najti notranji mir, tam pir nima česa iskat.

Pa seveda ni bilo vedno tako. Začelo se je davno tega – sedmi razred osnovne šole, avtobus, banana-kivi liker (za katerega se mi zdi, da ima najbrž grozen okus) in obisk Vrbe. Rojstne vasi največjega pesnika našega naroda, ki je ravno tako rad pogledal v kozarec. In seveda napisal besedilo slovenske himne oz. zdravico. Torej – Slovencem nam je pijančevanje zapisano (morda celo zapovedano?) že v himni. Zakaj potem ne bi pili? Ob vsaki priložnosti in tudi takrat, ko ni priložnosti? Pač, za presekat. Ali preprosto zato, da bomo jutri lažje nadaljevali, kjer smo včeraj končali. Petintrideset let uživanja alkohola (berite: popivanja) poskrbi za izkušnje in predvsem za vse mogoče izgovore.

Miha Šalehar v Notranjem piru, včasih tudi skozi meglice spomina, opisuje svojo pivsko kariero. Vse od začetkov, do premnogih padcev, treznenj in predvsem »mačkov«, do posameznih zaključkov, iskanja izgovorov in naštevanja izgovorov, vnovičnih začetkov, vedno starih-novih izgovorov in končnega »Dovolj je!«. No, čisto dokončen ni, a je starejši od bratov Šalehar vseeno bližje 0,0 življenju kot marsikdo od nas. Žal, seveda vedno zgolj le en požirek stran, da ga vrtinec alkohola vnovič posrka.

Tisti, ki ste vajeni, da Šalehar pametuje, se tokrat predvsem posipa s pepelom. Priznava napake, je na trenutke celo izgubljen in nebogljen. Ostrojezičnež, ki ima vedno pripravljeno repliko, a te lahko kaj hitro utiša, če mu tvoji odgovori niso po godu. Ko je lani predstavljal Pustolovca zmote, smo se po dogodku zapletli v nek nenavaden pogovor, ko je priljubljeni in oboževani Mihi deloval tako zelo nemočno, da se mi je prav zasmilil. Občutek, ko si javna osebnost in vsi (mislijo, da) vedo vse o tebi ter bombardirajo, ni prijeten. In spomnil sem se na prigodo izpred desetletij, ko je bil podobna alfa in omega Jonas Ž. – predrzen, luciden, pronicljiv, duhovit, po domače »nenadjebljiv«. Ampak, ko si tega »ubermenscha« Jonasa Ž. srečal nekje na samem, izven varnega zavetja studia in njegovega mehurčka nedotakljivosti, je bil to en zagrenjen in dolgočasen model.

Miha Šalehar se je točno proti vsemu temu boril s tem, da je pil. Začel je zato in tudi nadaljeval – tako je bil zabaven, priljubljen, gibalo pogovorov in zabav, privlačen nasprotnemu spolu in zanimiv moškim, ki so bili radi v njegovi družbi. S posledicami se je naslednjega jutra oz. dne ubadal on sam – no, pa otroci in življenjska sopotnica. Pravzaprav je žalostno prebirati, kako do nedavnega ni vedel, kaj pomeni trezen preživeti praznike, rojstni dan, počitnice ali kakšen piknik. Kako otroci očetov poklic opišejo kot »oči pije pivo«, pa niti ni zaposlen v kakšni pivovarni. Koliko življenja je šlo mimo v meglicah, ker je bil preprosto preveč pijan, da bi se česarkoli spomnil. Minuli konec tedna nas/me je presenetila novica, da je umrl igralec Matthew Perry, priljubljeni Chandler iz TV-serije Prijatelji. V biografiji je priznal, kako se nekaj sezon (pozor – sezon, ne le delov!) Prijateljev sploh ne spominja, ker je bil neprestano pod vplivom nečesa. In nekega dne oz. noči so našli utopljenega. En požirek, en korak …

Notranji pir je morda najzahtevnejše Šaleharjevo branje doslej. Seveda ne manjka njegovega tipičnega sarkazma, šal in globokih filozofij, ki jih boste morali prebrati več enkrat, da jih boste (morda) razumeli. Ni pa potrebno veliko, da se boste zavedli, kako enostavno »se je prepiti do konca«. Vesel sem, da je avtor rekel Dovolj je in prenehal. Ni niti lahko, kaj šele preprosto ali enostavno. Najlažje je odgovore iskati v alkoholu – pa najsi tam utapljate žalost ali težave, iščete pogum in rešitve oziroma proslavljate. A v alkoholu so odgovori odlično skriti in spiti morate vedno več, da jih vidite, a jih potem ne razločite več. Torej – alkohol ni rešitev.

Mladinska knjiga, 2023