Taras Birsa, šestič. Jezero je bilo presenečenje in vsaka naslednja knjiga Tadeja Goloba o Tarasu Birsi je težje pričakovana. Na trenutke predvidljiv, a tokrat presenetljivo ne. Taras Birsa je vse bolj človeški, pogosto nemočen in prej ali slej se bo (najbrž) moral soočiti še s kakšnimi pozabljenimi demoni.
Zadnjič smo v zanimivi in razgibani družbi klepetali o slovenskih kriminalkah in ob vprašanju »Saj kdo pa lahko Goloba prebere do konca?« sem dvignil roko. Prvo merilo dobro napisane kriminalke je zame to, kako hitro jo preberem in ali me preseneti. In če sem se znal v preteklosti tudi sam obregniti ob Golobovo predvidljivost, pa tudi pretirano seciranje in poglabljanje v postopke obdukcije, moram tokrat priznati, da mu je uspelo. Vse do zadnjega sem bil prepričan, da vem, kdo je morilec, a sem se krepko uštel. Prav tako sem bil tudi prepričan, da se bo precej obremenjujoč video posnetek izkazal za lažnega, mogoče celo ustvarjenega s pomočjo umetne inteligence.
Tadej Golob se zna zelo spretno odzvati na trenutno družbeno dogajanje, kar je sploh pokazal in dokazal v Virusu (covid-19 in državna represija) in tudi Komi (lastna nesreča med hribolazenjem), Dolina rož pa je bila na ravno tako na nek način spopad s klientelizmom, nekimi nevidnimi, a zelo močnimi vzvodi, ki pogosto odločajo in vodijo.
Taras Birsa se tokrat odpravi na Triglav in presenetljivo, se z njim odpravi tudi Brajc (ki doživlja drugo pomlad), da pa ne bi bil kaj slabši, pa seveda tudi Osterc in v stilu če-lahko-oni-trije-bom-pa-tudi-jaz seveda še Tina Lanc. Golob se še enkrat več vrne v čase, ko je osvajal gore (tudi po Himalaji) in najbrž podoživi kakšno bridko izkušnjo – skupino in vse druge že na Kredarici zajame huda nevihta, ki jo Golob zelo slikovito opiše, da se vam bo nemalokrat zazdelo, da ste prav res med vsemi kamnitimi gmotami, okoli vas pa tema, ki jo redno sekajo bliski, oglušujoče grmenje pa spominja na najbrž odličen približek konca sveta. Taras pomaga nekdanjemu soplezalcu Milanu, ki je tam kot gorski vodnik in skupaj rešujeta panične hribolazce (turiste), ki so lahkoverno odšli osvajat slovenskega očaka. Kar nekaj je takšnih, ki jih je zadela (ali oplazila) strela, nekje na Malem Triglavu pa najdeta tudi truplo, v katerega je strela očitno udarila neposredno in ga ubila. No, ne, seveda – nesrečneža je nekdo ustrelil z odlično merjenim strelom v čelo. Birsa s svojo ekipo, ki je bil za nameček v času zločina na kraju zločina, dobi primer ter novega sodelavca oz. vodjo – mladega kriminalista Bohteta, ki s težavo skriva prezir do Tarasa Birse, enako težko pa poželenje do Tine Lanc.
A vseeno se zdi, da je glavna težava vseeno (očitno) nerešena zadeva iz Kome ter oseba, ki je Tarasu na Polhograjski Grmadi zagrozila s pištolo, da je zgrmel v globino in pristal v komi. Posledice še vedno čuti. Krep bo očitno izpuščen, štrene pa še vedno meša tudi Klara Zupet (Dolina rož). Kaj bo Taras storil, ko bo Krep izpuščen iz zapora? Možen odgovor boste izvedeli v nadaljevanju knjige. Naslednja težava je Klara Zupet, načeloma (hecen izraz v takih primerih) osumljena umora, ki pa na GPU pošlje video posnetek, na katerem se s Tarasom predajata strastnemu seksu, ampak … Taras se tega ne spomni.
Ekipa pride do podatka, da se je na Triglavu umorjeni Janez Berlot ukvarjal s fotovoltaiko in da bi utegnil imeti kar nekaj nasprotnikov, sovražnikov, ki bi ga bili pripravljeni hladnokrvno umoriti, pa najbrž ne. Še najbolj sumljiva je njegova žena Vesna, dobra gorska tekačica, s katero pa sta bila v nenavadnem razmerju, polnem sporov in razprtij ter ljubosumja. In potem je tu še nenavadna peterica iz Novega mesta oz. okolice – nastopaški Danijel Vasič, dijakinja Lana, prijateljici Ana Marija in Darinka ter Primož. Vsi so bili usodnega dne na Triglavu, Taras in Milan sta jih reševala, tudi med njimi je očitno prišlo do spora in niso najbolj enotni v izjavah, kaj se je dogajalo pri Aljaževem stolpu in nato med bežanjem na Kredarico. Ampak motiva za umor nima nihče od naštetih.
Pa vseeno sploh ženski del družbe predvsem Tarasu ne da miru in nenadoma se odpre nov primer – Danijel Vasič očitno uporablja drogo GHB oz. t. i. »rape drug« in jo je več kot očitno uporabil na vseh treh dekletih oz. ženskah. Vse se spominjajo le tega, da so bile močno pijane in se naslednjega jutra niso nič spominjale, a so od drugih izvedele, da so imele oz. je imel Danijel Vasič z njimi spolni odnos. Zanj trofeje, zanje … Še ena tema, o kateri se je v preteklem letu precej govorilo in pisalo.
Tarasov skorajšnji krvnik Krep je izpuščen in takorekoč ob prihodu domov ga nekdo hladnokrvno ustreli. Taras, nenavadno enigmatičen in nemudoma glavni osumljenec, je uradno brez alibija in posledično suspendiran. Prepričan je, da je v času umora kolesaril nekje okrog Janč (kar blizu Štepanjskega naselja, kjer je bil Krep ustreljen) in vsaj tukaj je zgodba malce šibka, kar z nekaj logičnimi potezami reši Tarasova ekipa. Živimo v 21. stoletju, času pametnih merilnikov, povezljivosti, sledljivosti itn.
Zdi se sicer, da Golob zgodbo obvlada in jo tudi zelo spretno pelje razkritju (no, ni le eno) naproti, pa čeprav je ekipa (s Tarasom na čelu) precej izgubljena. Ampak, tokrat je – ob veliko dvomih sicer, prav timski duh tisti, ki največ prispeva k povezavi vseh razdrobljenih koščkov sestavljanke in kar nekaj presenečenj. Tudi za Tarasa in njihovega šefa Ahlina. Ter seveda za bralca. Kakorkoli se zdi vse precej »razmetano« in je nemalokrat zmeden tudi bralec, kam vse skupaj sploh pelje, Golob – kot že nekajkrat poprej; vse poti in slepe ulice spelje v eno cesto, cilju naproti. Ta se na koncu sicer spet zdi nedoločen, pa vseeno jasen. Zelo hribovsko – vrh je en čas odlično viden in kot na dlani, potem pa se skrije v oblakih ali megli, morda pa tudi končni razgled z vrha ni tako krasen, kot smo upali.
Pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim o zadnji knjigi iz serije o Tarasu Birsi. V preteklosti sem malce napovedoval in sklepal, kam bi Golob utegnil v prihodnje odpeljati Tarasa, tokrat je mojstrsko polovil toliko enih zgodb, da bi pravzaprav lahko kar zaključil. A je zaključek spet dovolj odprt, da najbrž zadnje od Birse (in Goloba) nismo slišali …
Goga, 2023
maticpise.com 