Biografija resnično edinstvenega Robina Williamsa izpod peresa Davea Itzkoffa je hkrati zanimivo in pretresljivo ter nenazadnje žalostno branje. Robin Williams je premikal meje, širil naša obzorja in se od nas, v silnem obupu, poslovil, kot mnogi drugi trpeči geniji – s samomorom.
Nekajkrat sem že pisal o Robinu Williamsu, tudi zapise, ki so pretresli celo moje najbližje, enega takšnega ob njegovi smrti leta 2014 v reviji Naša žena. Robin Williams je name vplival močneje, kot sem si sam mislil. Njegova vloga v Good morning, Vietnam, me je navdahnila za delo v medijih – biti tako zabaven, duhovit, spontan, iskren DJ (mogoče bi moral tukaj uporabiti izraz MC, ne vem), ki za nameček vrti odlično glasbo in to sredi džungle in v noriji (moriji?) vietnamske vojne. Tista neverjetna sposobnost, da tudi v najbolj groznih in temnih trenutkih uspeš pričarati iskrico veselja in upanja. Pa potem Dead Poets Society – če me spomin ne vara, je ena mojih zgodnjih resnejših pesmi nosila naslov Društvo mrtvih pesnikov, kjer me je navdušil nad drugačnim, izven okvirja dojemanjem literature oz. književnosti, ki je lahko duhamorna, lahko pa v njej najdeš življenje. Večkrat se spomnim tudi na malce nesrečno vlogo Petra Pana v Spielbergovem Hooku (oz. Kljuki), kjer večno (pre)zaposleni oče pozabi na svojo družino, sploh pa na otroke in dejstvo, da je bil tudi sam nekoč otrok. In dokler mu otrok ne ugrabijo (lahko pa bi vmes posegla npr. bolezen ali kaj tretjega), se ne niti ne zaveda, koliko mu pomenijo in da se tudi v njem skriva (večni) otrok, pripravljen na izzive, pustolovščine in sanjska doživetja. V njem se skriva Peter Pan. Gre v deželo Nije (mimogrede: to, da je Michael Jackson svoj ranč poimenoval po tem otroškem in igrivem svetu, je glede na vse precej nedopustno), odkrije otroka v sebi in se sooči s svojimi strahovi in sovražniki ter odkrije samega sebe. Tudi na tej točki sem bil, nekajkrat. In skrbim, da otrok v meni ne umre. Pa potem še nesrečno preveden Mrs. Doubtfire (Očka v krilu), kjer je pokazal vse svoje razkošne talente, ampak zgodba z grenko-sladkim koncem o očetu, ki je bil pripravljen storiti vse (npr. postati ostarela ženska oz. varuška), da bi lahko po neprijetni ločitvi več časa preživel s svojimi otroci … No, moja ločitev je bila veliko lepša in otroke lahko vidim takorekoč kadarkoli ter sem za nameček v zelo dobrih odnosih z bivšo ženo, pa vseeno – kako daleč smo pripravljeni iti, ko gre za nekaj takega, kot so naši otroci? In ne, nikoli pa nisem gledal za Robina prelomnega TV-showa Mork and Mindy, čeprav se nemalokrat počutim kot vesoljec, ki je padel na ta planet, na katerem se zaradi privzgojenih načel ne znajdem najboljše. Težko pa je iti mimo zahtevnejših vlog – npr. v Awakening, Dobri Will Hunting, Kraljevi ribič, Insomnia in še ene pretresljive – Patch Adams (pri nas Zdravnik s srcem). Z različnimi vlogami, glasovi in osebnostmi zabavati ljudi okrog sebe – pa ne vedno, saj se včasih preprosto ne počutiš dovolj povezano; je nekakšno poslanstvo, a zelo zahtevno … Iron Maiden so Robinu po smrti posvetili pesem Tears of a Clown in občutek, ko spravljaš okolico v dobro voljo, znotraj pa trpiš in mogoče celo propadaš, ni prijeten.
Morda tudi ni naključje, da sem z branjem knjige zaključil v dneh, ko je umrl tudi igralec Matthew Perry, najbolj znan po vlogi Chandlerja Binga v Prijateljih. TV-serija, ki je lepo zapolnila deset let mojega življenja in enkrat tedensko (v teh časih pa pač po želji) prinašala veliko veselja in smeha. In ja, moj najljubši lik je bil Chandler – njegov humor, odzivi, sarkazem in cinizem, izgubljenost v svetu …, kar je lepo sovpadlo s Perryjevimi notranjimi demoni. In s katerimi se je kasneje začel borit z drugimi sredstvi – podobno kot Williams, kar pa je vse skupaj pravzaprav le slabšalo. In ja, Robin Williams se je na kratko pojavil tudi v Prijateljih, ko sta skupaj s Billyjem Crystalom »promovirala« film Ptičja kletka.
V pisanju me je odneslo podobno kot takrat, ko recimo pišem o Metallici, ampak najbrž z razlogom. A to vseeno ni zapis o meni, ampak o biografiji Robina Williamsa, ki se je rodil 11. julija 1951 kar premožnim in obenem tudi odtujenim staršem. Vloge, ki jih je igral in razlog, zakaj jih je odigral tako prepričljivo, so vsekakor povezane z njegovim odraščanjem in dojemanjem sveta. Nikoli se ni znašel v urejenem, »popredalčkanem« in ukalupljenem svetu – naj je šlo za dom, izobraževalni sistem, zakonsko zvezo ali konec koncev kariere. Ne najboljše vzorce starševstva je prenesel tudi v svoje življenje, v treh zakonih (druga žena Marsha, s katero sta bila skupaj 21 let, je bila sprva varuška in njegova osebna pomočnica) so se mu rodili trije otroci (otroci so iz prvih dveh) – Zelda, Zak in Cody, predvsem problematičen je bil zadnji (med 2011 in 2014) zakon z umetnico Susan Schneider, kar se je izkazalo predvsem po njegovi smrti.
Obiskoval je sloviti Juilliard, kjer je spoznal prijatelja do smrti Christopherja Reevea (znan po vlogi Supermana, kasneje je zaradi nesreče med jahanjem skoraj popolnoma paraliziran pristal na invalidskem vozičku), a je zahtevno umetniško šolo po treh letih pustil. Pa ne zaradi zahtevnosti, temveč zaradi občutka, da se tam ne more nič več naučiti, profesorji so mu očitali, da ga resnična igra ne zanima, ampak je »zgolj« komedijant. Vrnil se je na zahodno obalo in začel nastopati po stand-up klubih, kar mu je seveda prineslo prepoznavnost in tudi lokalno slavo. S tem pa tudi alkohol, droge (predvsem kokain), ženske in težave. Itzkoff tako v knjigi opiše tudi nesrečni večer, ko je umrl John Belushi v Chateau Marmont, tisti večer pa sta ga obiskala tako Robin kot Robert De Niro.
Knjiga je izredno zanimiva in najbrž lahko rečem, da je tudi uradna, ker je res celovita in so v njej tako vpogledi v Robinovo osebno življenje – prek povzetkov različnih starih intervjujev in pripovedovanj njegovih najbližjih; kot tudi v njegovo kariero. Med tistimi pravimi prijatelji, ki so pripomogli, da lahko spoznamo njegov resničen obraz, so tako David Letterman, Billy Crystal, Dana Carvey, Steve Martin, Steven Spielberg, Eric Idle, Terry Gilliam, že omenjeni Reeve in še kdo.
Iskanje samega sebe v sedemdesetih, preboj na stand-up sceni, na prehodu v osemdeseta nastop v TV-seriji Happy Days (v vlogi Richieja se je predstavil danes uspešni režiser Ron Howard, večina pa se spomni frajerskega Fonzieja) in preboj s serijo Mork & Mindy, prva filmska vloga v Popaju in nato osemdeseta, polna dvomov, padcev in vzponov – predvsem Good Morning, Vietnam in Dead Poets Society, potrditev predvsem igralskega genija v začetku devetdesetih – Awakenings in sploh The Fisher King ter komercialni uspeh z Mrs. Doubtfire, potem pa … kombiniranje med vlogami za dušo in tistimi za zaslužek, dobrodelni nastopi in pogosto iskanje samega sebe v stand-up showih. Lahko bi rekli, da je bil Dobri Will Hunting vrhunec obdobja in tudi kariere, pri čemer pa ne gre spregledati »labodjega speva« – stand-up turneje Weapons of Self Destruction iz 2010.
Za svoje delo je prejel tako oskarja (sicer četrta nominacija, nagrada pa za stransko vlogo v Dobri Will Hunting), zlati globus (štirikrat), je prejemnik nagrade Cecile B. DeMille (nagrade za izstopajoče dosežke v svetu zabavne industrije, prejel jo je leta 2005), ima kar pet grammyjev ter dva emmyja, bil pa je izredno razočaran, ko ni bil niti nominiran za (gledališkega) tonyja, saj je resnično verjel v vlogo tigra in igro Bengal Tiger at the Baghdad Zoo.
Vmes seveda osebne bitke – tako z odvisnostmi (po rojstvu prvega otroka se je drogam in alkoholu za vrsto let odpovedal, na začetku 21. stoletja pa zapadel v alkoholizem), ločitvami, različnimi obtožbami, smrtmi kot nenehnim izpraševanjem, kakšen je njegov smisel obstoja na svetu. Leta 2009 je prestal zahtevno operacijo na srcu, dobri dve leti kasneje so mu (napačno) diagnosticirali Parkinsonovo bolezen, kar se je pred javnostjo skrivalo takorekoč vse do smrti. Od leta 2012 se je boril z napadi tesnobe, celo izgubo spomina, občutkom paralize, paranojo, strahom, nespečnostjo, prividi … ob obdukciji so v njegovem telesu odkrili Lewyjeva telesca (proteini znotraj živčnih celic), pogosto posledica Parkinsonove bolezni, sicer pa znak demence. Zadnji dve leti zanj (njegovo tedanjo ženo in otroke, ki pa se niso najboljše razumeli) vsekakor niso bila preprosta – vse, kar ga je desetletja krasilo in »delalo njega, Robina Williamsa«, je izginjalo. V obupu – ali pač v nekem trenutku razsodnosti; ker je resnično izgubljal samega sebe in svojo esenco, se je 11. avgusta 2014 obesil. In svet je izgubil izrednega človeka.
Na koncu imamo seveda možnost – ali vse skupaj dojemamo kot črno in žalostno ali pa se pač spomnimo vse barvitosti in veselja, ki ga je prinašal v naša življenja. Prepričan sem, da bi si Robin Williams želel slednjega. In čeprav se sam lahko z njim poistovetim tudi v tem temnem delu, je tisti svetli vsekakor navdihujoč. Robin je odlična knjiga, da boste pobližje spoznali obe plati tega vsestranskega genija, njegovo iskrivost, iskrenost in človečnost.
Pan Books, 2019
maticpise.com 