Praznina

Praznina je zadnji del politično-kriminalne triler trilogije izpod peresa Mojce Širok – po Rimu in Ljubljani se odpravljamo še v Bruselj. Ne le belgijsko prestolnico, ampak tudi prestolnico evropske birokracije, od koder avtorica že dolga leta poroča in pozna številne skrivnosti.

Dočakali smo zaključek še ene kriminalne trilogije izpod peresa slovenske avtorice – Irena Svetek me z zaključkom (Črni princ) ni prepričala tako zelo kot s prvima dvema knjigama, kaj pa Mojca Širok? Prvi del – Pogodba; je bil zelo italijanski in je zahteval za moj okus preveč poznavanja Italije, drugi del – Evidenca, me je navdušil in tako sem z nestrpnostjo pričakoval in začel z branjem Praznine. Mogoče kot zanimivost, ki me je hočeš-nočeš spremljala celo branje – sredi januarja se tudi sam za nekaj dni odpravljam v Bruselj, kjer še nisem bil. Videl sem fotografije in videe, slišal marsikaj in dobil osnovni »vodič« po mestu – menda varnem mestu, kjer pa pač lahko pride tudi do kakšnega neljubega dogodka. Po branju Praznine človek dobi občutek, da je Bruselj vse prej kot varno mesto, sploh če se gibaš v bolj evrokratskih krogih. Bomo videli.

In če sta se prvi in drugi del malenkostno povezala, je malenkostna povezava tudi tokrat. Borut Lesar, ki je bil minister za promet in infrastrukturo ter v drugi knjigi kandidat za Evropski parlament, je sedaj dejansko poslanec Evropskega parlamenta. Novinarka Mina Kralj, ki je bila nekako središče Evidence, je imela v rokah dokumente, ki so dokazovali, da je bil Lesar sodelavec UDBE, ampak … mogoče se boste spomnili (tisti seveda, ki ste knjigo prebrali), da so Mini pomagali trije prodorni novinarji, a je en od njih kolege dobesedno izdal. No, tudi Nik Petrin je svoj prostor pod soncem našel v Bruslju.

»Glavna« je tudi tokrat novinarka, Karla Pavlin, ki ima nad seboj bolj izkušeno, pretkano in z vsemi žavbami namazano novinarko/urednico, Silvano Komel. Tudi v Praznini je sicer zelo težko določiti, kdo – če sploh kdo; je glavni junak/junakinja, saj se težišče zgodbe precej hitro obrača in spreminja. Po drugi strani to, da avtorica v središče postavlja novinarski poklic, vsekakor kaže na predanost poklicu in pripadnost novinarskemu cehu, ki je nenehno postavljen pred različne izzive in preizkušnje, ki so (pogosto tudi) v nasprotju z osebnimi in poklicnimi načeli ter normami, a jih mnogi (če ne kar vsi) obravnavamo kot nujno zlo, nekje blizu kateregakoli korita.

Karla se v decembrskem prazničnem času in v obdobju tik po pandemiji covida-19 znajde na sedežu NATA skoraj v istem trenutku, ko tam eksplodira bomba. Kaj, kdo, zakaj? Na drugi strani mesta Tara van Berkel, uradnica Evropske komisije, potomka pomembne italijanske plemiške družine, čaka povratni klic svojega asistenta, Gerta Jacobsa. Klica ni, zato se samo odpravi k njemu, tam pa šok – iz stanovanja njenega asistenta na nosilih pripeljejo mrtvega – njenega moža, Tomasa van Berkeleja, vsaj eno karierno stopničko višje postavljenega uradnika EK. Ko so ga reševalci našli, je bil v prostoru, polnem drog, gol, Gerta Jacobsa, domnevnega ljubimca, pa nikjer. Zgodba je zanimiva, ker je Tarina najboljša prijateljica prav Silvana Komel in ker so v stanovanju zakoncev van Berkel dokumenti o subvencijah prevoznikom v skladu s postpandemičnimi ukrepi, a z dokumenti (lahko jim rečemo tudi poročila, priporočila ali pač zakonodajni akti) nekaj ni v redu.

Nenavaden klobčič, v katerega je vpleten še Roland Maartens, Tarin nadrejeni (in njen ljubimec), pa pomemben lobist Marc de Voos in seveda tudi evropski poslanec Borut Lesar. In ne, seveda se zadeva tukaj ne konča, saj je dogajanje postavljeno v Bruselj, mesto drog in razvrata, ki je razmeroma blizu Antwerpnu, pristanišču, kjer v Evropo pridejo neverjetne količine prepovedanih drog, sploh iz južne Amerike. Tu v zgodbo vstopi mafijski voda Didi, pa »njegov« uslužbenec Wim Puurs, ki ima zelo zanimivo (evrokratsko) zgodovino, tu so potem še socialna delavka Maryam, vodja številnih bruseljskih bordelov Britte in sirski begunec Armin Awad. Temu dodajte nekaj umorov, bombnih eksplozij, kriminalistično preiskavo (znova se pojavi tudi David Valenti, ki tokrat sodeluje z belgijskim kolegom Stefanom de Jongom), kakšno (namerno) slepo ulico in premišljenimi dozami strahu in panike. Dve zgodbi, ki se zdita izključujoči, a sta morda mnogo bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled.    

Tisto, kar bo bralca osupnilo in presenetilo, bo najbrž ta evropski birokratski labirint, lobistična moč in zakulisne igrice, ki potekajo na tako visoki ravni. Seveda je človeku potem malo bolj jasno, zakaj so stvari, kot so in zakaj se nam marsikaj zdi povsem nesmiselno. Za vsakim, še tako očitnim nesmislom, je nek logičen razlog oz. vzvod, ki jih vlečejo ljudje z zares neverjetno močjo. Lahko bi rekli, da je tudi zato stanje duha in sveta takšno, kot je.  Ali je to svet, kot si ga želimo? Avtorica je najbrž z razlogom na začetek umestila Kosovelovo Evropa umira …

Seveda dočakamo tudi razkritje, ki je nepričakovano in presenetljivo, ne pa najbolj smiselno. Po zares dolgi in premišljeni gradnji zgodbe in zapletanju ter prepletanju, se vse skupaj zgodi zelo hitro in ostane brez nekega pravega zaključka. Oziroma je zaključek tako zelo odprt, da si ga vsak lahko razlaga po svoje, avtorica pa ima prostor (in najbrž tudi dovolj materiala) za nadaljevanje ali pa kakšno samostojno zgodbo. Praznina je bila od vseh treh knjig v seriji najbolj berljiva, a me je pustila s preveč vprašanji in v zaključku tudi z naslovnim – praznino.

Mladinska knjiga, 2023