Bekim Sejranović (žal pokojni) je zame nekaj popolnoma novega, na njegovo knjigo pa me je v času knjižnega sejma opozoril Žiga Valetič in ker rad berem avtorje s tega področja (zdaj že znano dejstvo), se nisem pustil prosit. Knjiga z nenavadnim in rahlo enigmatičnim naslovom je branje, ki ga ne boste kar tako spustili iz rok.
Bekim Sejranović, rojen leta 1972, v Bosni in Hercegovini, po knjigi sodeč bi lahko rekli, da je domači kraj Brčko. Srednjo (pomorsko) šolo je opravljal na Reki, nadaljeval s študijem kroatistike in ob začetku vojne norije (in morije) odšel na Norveško, kjer je tudi doštudiral in magistriral. Njegovo glavno delo je bilo sprva tolmačenje – iz norveščine v bosanščino in obratno, predvsem za vse begunce, ki so še prihajali v to skandinavsko državo, kasneje je prevajal tudi leposlovje in naposled začel še sam pisati. Nikamor, od nikoder je njegov romaneskni prvenec, za katerega je leta 2008 prejel tudi nagrado Meše Selimovića. Umrl je po kratki in težki bolezni, star komaj 48 let.
In zakaj ta dolg biografski uvod? Zato, ker boste med prebiranjem Nikamor, od nikoder izvedeli vse tisto, kar je botrovalo odločitvam za – kot je rad imenoval kar sam – njegovo nomadsko življenje. Večina romana se vrti okrog pogreba strica Alije, kjer glavni junak spremlja svojega dedka in se spominja življenja. Od tega, na katerem pogrebu je bil prvič in do tega, da na dedkov in mamin (njegova babica) pogreb z daljne Norveške ni uspel priti.
Vmes pa nenavadno otroštvo – oče je odšel, mama ravno tako in tako je živel in odraščal s starimi starši, tetami, strici, drugim sorodstvom in seveda sosedi. Odraščal v svetu, za katerega si znova upam trditi, da je mogoč le na področju najine bivše države, sploh pa v Bosni in Hercegovini. Toliko otroške naivnosti, neumnosti, iskrenosti, prisrčnosti, (črnega) humorja, neprimernih vzgojnih prijemov, slabih odločitev, smrti in življenja, nemogočih prvih poljubov, radosti in nesmislov …, najbrž ne more ustvariti nobenega druga država, družba oz. narod.
Nenavadnemu otroštvu sledi divja puberteta na Reki, punk skupina Paranoya, vse mogoče droge, nemogoča družba, prijateljstva za vse večne čase, kultni Palach, policijska represija in predvsem večno iskanje prostora pod soncem. Začetek vojne in Bekima želijo v svoji uniformi kar tri vojske – hrvaška, srbska in bošnjaška. On v vojni ne vidi prav nobenega smisla, zato zbeži – najdlje, kot je lahko, na Norveško. Daleč od tega, da bi bilo to lahko ali enostavno, a mu je uspelo. Tudi na Norveškem mu ni bilo postalo z rožicami in opravljal je vsa mogoča priložnostna dela, spoznaval neverjetne in še bolj neverjetne ljudi, se zaljubil, odljubil in prihajal do vedno novih življenjskih spoznanj.
Zgodili so se Lars, Aljoša, Marko, pa Selma (»bodoča bivša žena in mater otroka, ki je mogoče njegov«), Sigi, Hamid, Dalton, Saša, Kole, Rale, Silvija, Goran, Sara in še bi lahko našteval. Vsak od njih bi imel najbrž lahko svojo knjigo. Prihajali so in odhajali, bežali in se vračali ali pač odšli za vedno, brez pozdrava. V dimu hašiša, ob domači kahvi kadarkoli ali po edini (nikakor pa samo po eni!) pravi rakiji.
Tudi Bekim Sejranović je prihajal in odhajal, nikamor in od nikoder. In če sem zadnjič med pisanjem o Hemonovi Tole ni zate ugotavljal, kako avtor nima tistega balkanskega oz. bosanskega »šmeka«, je Sejranovića tudi zaradi tega toliko večji užitek brat. Smeh in solze. Knjigo je iz bosanščine – vsaj po mojem osebnem mnenju – odlično prevedla Dijana Matković in uspela obdržati pristnega duha pripovedi, ki se pri takšnih avtorjih lahko hitro »izgubi s prevodom«. Skratka, knjiga ki je ne spreglejte!
Sanje, 2023
maticpise.com 