Haruki Murakami je vsekakor eden tistih avtorjev, pri katerih praviloma ne moreš zgrešit, a zna bit njegov pripovedni slog vseeno tako samosvoj in poseben, da obstajajo tudi tisti, ki se ga izogibajo. (ne bom o imenih)
Zase bi težko rekel, da sem njegov velik oboževalec. To pa seveda ne spremeni dejstva, da zna Murakami odlično pisati, na nek nenavaden minimalističen opis snovati zgodbe in nam odkriva in razkriva vso drugačnost Japonske.
V prvi osebi ednine je zbirka osmih (osebnih) kratkih zgodb, kjer lahko sklepamo, da je pripovedovalec kar on sam. Prepletajo se ljubezen do literature, jazz glasbe in klasike, baseballa, pa tudi kakšnega nenavadnega (celo fantazijskega?) dogodka, za katerega bi lahko rekli, da je bil več kot le navdih za kakšno zgodbo ali roman. Liki praviloma nimajo imen in bi jih težko definirali, pogosto pa zgodbo začne prav na način, da bo povedal zgodbo o nekomu, čigar imena ne pozna (ali ga noče povedat), pa tudi obraza se ne spominja najboljše.
Na kamnito zglavje tako pripoveduje zgodbo o dekletu, ki je pisala tanke (vrsta pesmi) in ki je med doživljanjem orgazma kričala ime drugega. V Smetani pripoveduje o vabilu na klavirski recital, ki ga sploh ni bilo, pa o šopku rož in starcu, ki mu zastavi nenavadno uganko o krogih in smetani, ki je še ni uspel razrešiti. Charlie Parker Plays Bossa Nova je poklon Murakamijevi ljubezni do jazza in zanimiva zgodba o tem, kako si je glasbeni kritik izmislil ploščo (naslov zgodbe) in to ploščo dejansko leta kasneje videl v ploščarni, a je neznano zakaj ni kupil. Tudi naslednja se zdi glasbena – With The Beatles, saj sprva govori o privlačnosti Beatlov in njihove glasbe, nato pa o svojem prvem dekletu ter njenem zelo nenavadnem bratu. Zgodba polna čudni in nenavadnih srečanj.
Drugo polovico zbirke začnejo Pesmi o Yakultovih Lastovkah, Murakami pa v njej pripoveduje o baseballu in neomajni in brezmejni ljubezni do ekipe, ki večno izgublja. Kako in zakaj? O baseballu je pisal pesmi, občudoval je zadnjice igralcev, se veselil in trpel, a ostal zvest Yakultovim Lastovkam. V Karnevalu gre znova na polje glasbe, tokrat se od jazza premakne h klasiki in sicer Schumanovi skladbi Karneval, ki ga združi v nenavadnem odnosu z zelo grdo žensko, ki jo imenuje F* in ki je kasneje aretirana zaradi finančne prevare.
Potem sta tu še Izpoved šinagavskega opičjaka in V prvi osebi ednine. Prva je – od vseh mogoče najbolj nenavadna in pripoveduje zgodbo o opičjaku, ki govori človeško, posluša klasiko in ga privlačijo pripadnice človeške vrste. A ker z njimi ne more biti v dejanskem intimnem odnosu, jim krade imena. V naslovni zgodbi pa se Murakamijev junak naključno rad lepo obleče in gre na sprehod. Tokrat na nenavaden dan odide v bar, ki ga ne pozna in se tam zaplete v sprva pogovor, nato pa očitkov poln prepir z neznanko, ki ga je očitno za nekoga zamenjala.
Zgodbe brez nepotrebnega zapletanja, a z vedno kakšnim zanimivim zapletom. Lahko bi rekli, da Murakami skozi te zgodbe slika zanimiv (avto)portret, njegov pogled na svet ter sam svet okoli njega. Nepredvidljiv, drugačen, večplasten, zmotno razumljen ali kar nerazumljen, a obenem lahko razslojen in preprost. Za razliko od zbirke Vsi božji otroci plešejo sem se mogoče tokrat manj obremenjeval s tem, kaj želi sporočiti, ampak sem zgodbe zgolj in samo bral.
Mladinska knjiga, 2023
maticpise.com 