Haruki Murakami je mojster besede, kar vedno znova v svojih premišljenih in dodelanih romanih, tokrat pa se v prevodu predstavlja z zanimivo zbirko kratkih zgodb, katerih rdeča nit je katastrofalni potres v mestu Kobe leta 1995.
Murakami je zbrane zgodbe objavljal pod skupnim naslovom Po potresu v mesečniku Sinčo, zadnjo zgodbo pa je napisal prav posebej za to zbirko. Potres v Kobeju je rdeča nit, ni pa neposredno središče zgodb – včasih vzrok nadaljnjih dogodkov, drugič zgolj nekaj postranskega, vsekakor pa tisto, kar je tako ali drugače zaznamovalo (nenavadne) zgodbe in usode junakov zgodb.
NLP nad Kuširom pripoveduje zgodbo o Komuri, uspešnim prodajalcem v avdiofilski trgovini, ki ga nekega dne zapusti žena. Ženo so novice o katastrofalnem potresu v Kobeju dobesedno prikovale pred TV sprejemnik, že tako ne najbolj povezana partnerja se dokončno odtujita in Komura nekega dne ob povratku iz službe pričaka ženino poslovilno pismo. Pa sedaj? Odide na kratek dopust, sodelavčevi sestri odnese nenavaden (skrivnosten) paket in zdi se, da se bo v »love hotelu« intimno zapletel tako s sodelavčevo sestro kot njeno prijateljico. Vmes sliši zgodbo o NLP-ju nad Kuširom, medvedu, se sooči z lastnimi občutenji, pride do konca neke poti in je pripravljen na nov začetek.
Krajina z likalnikom pripoveduje zgodbo o Džunki, Keisukeju in Mijakeju, prvem od neobičajnih trikotnikov, kjer se avtor ukvarja z medgeneracijskimi razlikami, pomenu ognja in kurjenju kresov na plaži. Zanimivi dialogi, razlike med glavnimi akterji in nenavadna privlačnost.
Naslovna Vsi božji otroci plešejo prinaša zgodbo o Jošiji, njegovi versko fanatični mami in nenavadni usodi obeh akterjev. Izvemo, kako in zakaj je njegova mama postala verski fanatik in zakaj je Jošijin oče kar sam Gospod. No, pa se nekega večera zgodi, da Jošija opazi osebo, za katero na podlagi mamine izpovedi sklepa, da bi pa dejansko lahko bil njegov resnični oče. Zasleduje ga in izgubi spred oči. Najde mir v sebi in se pomiri z demonom očeta, ki ga ni? Mogoče.
Za zgodbo Tajska bi lahko sklepali, da je glavna junakinja Sacuki, a se bolj zdi, da je to njen voznik, turistični vodič in nekakšen glas razuma, Nimit. Sacuki se v tednu samote v Bangkoku sooča tako z izgubo ljubljenega očeta, ki jo je navdušil nad jazz glasbo kot tudi z ne najbolj prijetno ločitvijo od moža, ki je prisegal na opero. Nimit Sacuki tik pred slovesom odpelje v odročno vas k stari gospe, ki zdravi človeške duše in napoveduje sanje. Sacuki s seboj nosi težak bel kamen, ki ga bo, če bo vse storila prav, požrla velika zelena kača in lahko bo živela naprej.
Edina zgodba, ki je prežeta z nadnaravnim oz. fantazijskim, je Žabec, ki je rešil Tokio. Pri uspešnem in neizprosnem izterjevalcu poplačila bančnih oz. zavarovalniških kreditov Katagiriju, ki se ga bojijo tako jakuze kot mafija, se nekega dne pojavi ogromen žabec, ki se predstavi kot Žabon. Presenečenemu in zadržanemu Katagiriju predstavi zgodbo o potresu, ki bo prizadel Tokio in ga bo povzročil velik deževnik, ki ga je prebudil potres v Kobeju in s katerim se morata spopasti. Žabon se bo z njim boril, Katagiri pa mu bo vlival zaupanje, samozavest in moč. Žabon, da bi dokazal svojo pristnost, resničnost in tudi moč, poskrbi za hipno ureditev težavne zadeve, s katero se spopada Katagiri, a na večer, ko bi se morala glavna akterja dobiti in spopasti z Deževnikom, Katagirija na ulici ustrelijo. Naslednjega dne se prebudi v bolnišnici, kjer ga presenetijo z novico, da ni bil ustreljen, ampak je zgolj padel v nezavest. Znova se pojavi Žabon, Katagiriju pove zgodbo o (skoraj) uspešnem boju z Deževnikom in, umre. Ali je Katagiri vse skupaj zgolj sanjal? Od kod potem številne literarne reference in seveda urejen primer v službi? Kaj je bil Žabon v resnici in koga je predstavljal gneva in okrutnosti polni deževnik?
Pa še zadnja, dvodelna zgodba Medena pita. Na eni strani imamo še en nenavaden trikotnik, ki ga sestavljajo srednješolski prijatelji Sajoko, Džunpei in Takacuki. Skozi pripoved se nam izpiše njihova tesno prepletena zgodba, polna iskrenega prijateljstva, ljubezni in obžalovanja. Džunpei je tisti, ki hrepeni po Sajoko, a okleva, saj mu je prijateljstvo pomembnejše in prehiti ga Takacuki, se s Sajoko poroči in nato postaneta starša deklici Sari. Takacuki se od Sajoko loči in gre živet k ljubici, a vsi vpleteni živijo v nekakšnem odnosu.
Džunpei, relativno uspešen pisatelj, je tisti, ki s Sajoko in Saro preživlja veliko časa, še vedno s potlačenimi čustvi. Vmes se vpleta zgodbo o medvedu Masakičiju, odličnem nabiralcu (in prodajalcu) medu ter sprva razbojniškim medvedom Tonkičijem, ki je odličen lovec lososov. Medveda se sčasoma spoprijateljita, njun odnos pa je pred največji preizkus postavljen, ko se lososi uprejo in ne želijo več plavat v reki, kjer lovi Tonkiči in ker ta ne želi izkoriščati prijatelja, odide. Zgodbo Džunpei pripoveduje Sari, ki se ponoči prebuja iz nočnih mor, v katerih ponjo prihaja Potresnik … Pravljica, polna prispodob, s katero se Džunpei pravzaprav spopada s lastnimi strahovi in občutenji, ima srečen konec.
Murakamijeve zgodbe, kot vedno, prinašajo zelo razgaljen vpogled v nam precej neznano japonsko družbo in kulturo. Kako drugačna je ta kultura, smo se lahko prepričali recimo tudi ob zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, kjer so nas japonski nogometaši, strokovni štab in njihovi navijači zagotovo presenetili. Murakami nam vsekakor omogoči tudi pogled z neke druge, lahko rečemo kar temnejše ali pa vsaj malo bolj skrivnostne plati. Zgodbe pogosto nimajo nekega jasnega zaključka in kot bralec sem se prevečkrat vprašal, kaj mi želi avtor sploh sporočiti? In to je zame osebno vsekakor manjko, pa čeprav so zgodbe odlično napisane in bralca držijo v pričakovanju. Ampak ker ni nekega zaključka, tudi pričakovanje izpuhti v oblaku novih vprašanj.
Cankarjeva založba, 2022
maticpise.com 