Plima

Plima

Pred branjem drugega romana Ane Schnabl sem bil malce razdvojen – njen prvenec Mojstrovina so nekateri označevali kot mojstrovino, a me v isti sapi opozarjali, da ima avtorica zelo specifičen slog pisanja, na katerega se je treba navaditi.

In uvodoma moram priznati – nisem se ga navadil in zelo težko sem ga usvojil. Na trenutke neskončno dolgi stavki, razmišljanja, razglabljanja, filozofiranja, sanjarjenja, spominjanja, razlaganja ali pa celo zgolj nakladanja, so me resnično utrudili. Zdelo se mi je celo, da bi roman lahko postal malce daljša, a mnogo bolj berljiva kratka zgodba. Skrčena, prečiščena, še vedno polna, zanimiva in vsaj zame, mnogo bolj berljiva. Slog pač in ali ti je všeč, ali pa pač ne. A knjige z zanimivo vsebino ne odložim zlepa in tokrat sem se malo bolj namučil, saj je zgodba vseeno tako zanimiva in ima toliko enih preobratov in prevratov, da sem ji moral priti do konca.

Zgodba? Pisateljica Dunja se vrne v rodni Piran, da bi raziskala in morda celo napisala zgodbo. No, zgodbo z velikim Z, kako in zakaj je pred mnogimi leti umrl njen starejši brat Dražen in njeno družino pahnil v nek nor vrtinec žalovanja, obsojanja, pozabljanja in iskanja. Očeta v alkohol in naposled čez rob, mamo v objokovanje in zanikanje ter Dunjo … Dunjo pač nekam, kjer ni želela biti, a je vedela, da se spon ne bo rešila, dokler ne izve.

In raziskuje, odkriva, brska in brsklja, koplje in odkopava, rije, ruši, podira in požiga. Tu je Katarina ali Keti, njena otroška prijateljica, njeno navidezno sidro in varnostna mreža. Tu je Kristijan, Draženov najboljši prijatelj in sedaj Katarinin partner. Njena hči Duška, samosvoja najstnica, ki vidi in čuti več, kot pokaže, Dražena ni poznala. Pozna in ve pa marsikaj, kar Dunja ne. In tu je potem še Mirela, usodna ženska, v katero sta bila zaljubljena tako Dražen kot Kristijan in ki je bila (najbrž) jabolko spora med prijateljema.

Kdo je bil tiste usodne noči skupaj z Draženom na piranskem obzidju? Ali je bila ta oseba tista, ki ga je dobesedno potisnila čez rob ali se je zaradi te osebe Dražen sam odločil za usodni korak v globino brez dna? Zakaj? Nesrečna ljubezen? Morda prepovedana? Nerazumljena, drugačna?

Dunja plast za plastjo, spomin za spominom, okrušek za okruškom odkriva in spoznava, da lastnega brata pravzaprav sploh ni poznala. Imela ga je rada, kot se imajo radi bratje in sestre, trpela je ob nenadni in nepričakovani izgubi, a je bil zanjo očitno tujec. Neznanec. In tudi končno odkritje, ki ji brata pokaže v zgolj eni od luči, ki so dotlej brlele in migotale, njenih jader ne napolni s spokojnostjo, ampak s še več nemira. A na koncu vsaj ve.

Plima je naporen roman. Zaradi tistega naravnega »kdo je to storil?« ima seveda vse elemente in nastavke kriminalke, Dunjin težavni značaj in njena izgubljenost, mračnost in fatalnost skoraj da vseh likov mu da celo nekaj noir pridiha, vsa teža bremen in psihologija odločitev mu dodata v mozaik še oznako psihološkega. Sam sem ga sprva označil še za triler in vsekakor moram priznati, da je vznemirjenja in nestrpnega pričakovanja veliko. Tu so droge, prepovedani dotiki, že obsedenost z Michaelom Jacksonom bi lahko namignila na marsikaj, najstniška spolnost in predajanje na bolj ali manj divjih plažah ob slovenski obali, lažna prijateljstva in zlagana prijaznost, tu je nasilje, so grde besede in še grša dejanja, nestrpnost do mnogih in še bi lahko našteval. Nemoč, kako se soočiti z vsem in nato odločitev, ki je sprejeta v trenutku. Pravilna, napačna, slaba, najslabša? Vsekakor knjiga, ki vam bo dala misliti.   

Rating: 3 out of 5.

Beletrina, 2022

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: