Knjiga, ki me je (pa ne spraševat, zakaj) pritegnila z naslovom in odbila z naslovnico. Nisem imel pojma, kdo je Jennette McCurdy, a sem vesel, da sem šel njeno biografsko in zelo bolečo izpoved prebrat.
Svoji 14-letni hčerki sem prebral en zelo kratek odlomek iz knjige in njen odgovor je bil »Red flag!«. Potem ji je bil jasen tudi naslov. Morda ste iz generacije in ste spremljali bodisi serijo iCarly ali morda Sam & Cat na programu Nickelodeon – jaz priznam, da sem očitno prestar, moji otroci pa premladi, pa čeprav Nickelodeon in njihove (če lahko iskreno priznam, poneumljajoče) serije naravnost obožujejo.
Jennette McCurdy je imela v seriji iCarly eno glavnih stranskih vlog kot Sam Puckett (glavno oz. naslovno pa Miranda Cosgrove v vlogi Carly Shay), po nekaj letih pa je dobila t. i. »spin-off« serijo Sam & Cat, kjer je bilo sprva mišljeno, da bo ona glavna zvezda in njen lik glavni, a so iz serije Victorious povlekli še Cat Valentine, ki jo je igrala Ariana Grande.
A pot do tja je bila naporna in trnova, zvezdniška pot še bolj naporna in izčrpavajoča in po prebranem sodeč lahko rečem samo, da je cel čudež, da je skoraj 32-letnica sploh še živa. Sploh pa ne sme presenetiti naslov in upam si biti drzen ter zapisati, da če leta 2013 njena mami ne bi umrla, Jennette ne bi bila več prav dolgo živa. In ne, knjiga ni izšla takoj naslednje leto, ampak je takrat 21-leta Jennette preživljala težko obdobja, šla skozi različne oblike zdravljenja in na neki točki najbrž prišla do spoznanja, da se bo morala spopasti z največjim demonom v življenju. To ni bila slava, ne anoreksija ali bulimija, niti alkoholizem ne ali pač poskusi spolnih zlorab s strani producenta. Največji demon, ki je v njeno življenje prinašal največ zla, je bila njena mati.
Po naslovu lahko sklepate, da je glavna zvezda knjige (in Jennettinega življenja) pravzaprav njena mama, Debra McCurdy. Neuspešna igralka, na videz predana pripadnica mormonske cerkve, žena in mati štirim otrokom (Jennette ima tri brate – Dustina, Scotta in Marcusa). Ko je bila Jennette stara dve ali tri leta, je Debra uspešno premagala raka in družinski običaj je bil, da so tedensko (!) gledali videokaseto z umirajočo materjo in imeli generalko za mamino smrt. Poleg tega jih je mama šolala doma in je bila ena tistih oseb, ki ničesar ne zavrže – čeprav skromno, a njihovo domovanje (v katerem sta z njimi živela še stara starša) je bilo pravzaprav skladovnica neuporabne šare, kjer so morali otroci skupaj spati na zložljivih vzmetnicah sredi dnevnega prostora.
In ker Debri v igralstvu ni uspelo, se je odločila ves svoj čas in vse napore vložiti v to, da bo njena edina hči velika igralska zvezda. Pri šestih je začela Jennette voziti na avdicije, klicarila agente in producente, hči vpisovala na vse mogoče tečaje in bila ena tistih oseb, ki ne pozna besede Ne in je tudi ne želi slišati. Težko bi rekli, ali je bila Jennette dejansko nadarjena in ali bi brez materine predanosti in vztrajnosti kdaj uspela. Najbrž ne. A dejstvo je tudi, da je Jennette vse to počela zgolj in samo zato, da bi ustregla svoji preljubi mamici.
Debra McCurdy je bila tako prisotna na vseh avdicijah, z Jennette ponavljala prizore in jo gnala do samih meja (in čez). Vse do njenega šestnajstega leta (in to je bil že čas, ko je bila Jennette znana in prepoznavna kot Sam, velika najstniška zvezda) jo je mama umivala in kopala, česala, opravljala številne preglede njenega telesa in že nekje predtem z vso materinsko ljubeznijo ljubljeni hčerki natrosila nekaj nasvetov, kako ne odrasti in kako ne postati ženska. Živjo, anoreksija in prehranjevalne motnje. Fantje, zabave, brezskrbno najstništvo, prijateljstvo? Pozabite! Jennette McCurdy je v najstništvu plačevala vse položnice in skrbela za blagostanje svoje velike družine. In seveda, ob stalnem vzbujanju slabe vesti, že vse od malih nog, je bilo za Jennette McCurdy vse to edino pravilno in dokaz neizmerne in brezpogojne ljubezni.
Red flag? Red flag!
Pa si natočimo čistega vina – vsak od nas je imel (najbrž) naporne, sitne in zoprne starše, ki mu marsičesa niso dovolili, sploh v najstništvu pa smo bili prepričani, da smo pametnejši od njih in smo se po svoje upirali. Danes smo, kar smo, neke vzorce prenašamo na lastne otroke in lastna razmerja, pa vseeno … knjigo sem prebral tik pred materinskim dnem, a mi čas ni dopuščal, da bi prej strnil misli ter jih zapisal, sem si pa prav mislil, kakšna imenitna objava bi to bila na materinski dan. Ko vsi slavimo lastne matere in (nekateri) matere naših otrok, jim izkazujemo zasluženo ljubezen in spoštovanje, zapišeš iskreno mnenje o knjigi z naslovom Vesela sem, da je mami umrla? No, ta vlak je odpeljal, ampak knjiga je tu in knjigo je vsekakor vredno in treba prebrat.
In sploh ni pomembno, če ne veste, kdo je Jennette McCurdy, tudi starši ne rabite bit! Lahko bi rekli, da je vse, kar je Debra McCurdy počela svoji hčerki (in na nek način tudi svojim trem sinovom – recimo tudi to, da človek, ki so ga imeli za očeta, ni bil njihov biološki oče!), šolski primer hudih zlorab – psihičnih in telesnih. Nekaj, česar ne bi smel početi noben starš in česar konec koncev ne bi smel dovoliti noben otrok. Sploh, če ta otrok na neki točki postane slaven (in bogat), ima ob sebi kopico managerjev (ki niso njegovi starši) in svetovalcev, mogoče celo kakšnega iskrenega prijatelja in je neprestano pod lučmi javnosti. Se ob vsem dogajanju, ki ga avtorica opisuje, res niso nikomur prižgali vsi mogoči alarmi?! Po drugi strani pomislimo na Macaulyja Culkina, dvojčici Olsen, Britney Spears in zagotovo še koga. Mogoče koga, ki ga naši otroci (najstniki, večno nezadovoljni in pametnejši od vseh) prav v tem trenutku gledajo na Nickelodeonu, kujejo v zvezde in sanjarijo življenje, kot ga imajo oni oz. kot ga oni prikazujejo na družbenih omrežjih.
Sam pogosto in na glas priznam, da nisem najboljši starš. Preveč se razburjam, prepogosto povzdignem glas, veliko prepovedujem in preveč dovolim (paradoks, vem!), pa kljub vsemu – svoje tri otroke imam iskreno in brezpogojno rad. Sprijaznil sem se s tem, da so drugačni (v razmišljanju in trenutnih pogledih na svet), svojeglavi, impulzivni (le po kom?!), da pravzaprav nimajo pojma, kaj želijo početi v življenju, a so v svojem bistvu čudoviti, ljubeči, empatični in enkratni.
In ko sem prebral Vesela sem, da je mami umrla, sem spoznal, da sploh nisem tako slab. Mislim, nisem zelo dober, kaj šele najboljši, nisem pa slab. Če nič drugega, se vedno potrudim, da si zanje vzamem čas in jim prisluhnem, jih slišim, upoštevam in ne silim v neke odločitve, ki bi jim lahko škodovale. Kdo ve, kaj bo prinesel čas in morda kdo od njih zaslovi ali pa bo šel po mojih stopinjah in bo pisal … na stara leta res ne želim prebrati knjige Vesel/a sem, da je oči umrl ali kaj podobnega. Sem pa vesel, da sem prebral to knjigo Jennette McCurdy in jo toplo priporočam vsem vam, pa priporočite jo tudi vašim odraščajočim otrokom. Prepričan sem, da bodo tudi oni vas videli drugače.
Beletrina, 2024
maticpise.com 