Glej ga, Součka!

Jurij Souček je ena tistih nespornih slovenskih igralskih legend, ki si zasluži biografijo. Ali kot je zapisano uvodoma in kot je to lepo ubesedila Součkova soproga, Milena Morača: »vzvratna vožnja v času.«

Jurija Součka ni več z nami, zapustil nas je 17. januarja letos, v 95. letu starosti. Pri pisanju in oblikovanju knjige je bil še kako dejaven in zato bo mogoče kakšen stvar vseeno zapisan, kot da je še z nami. Ker pravzaprav je – moja generacija se ga bo spominjala kot glas številnih risank – od Palčka Davida do Pipija in Melkijada, če me spomin ne vara tudi Maksipsa Fika, za Jakca in čarobno lučko ter tistega godrnjavega in vedno zaspanega (češkoslovaškega) medveda sem izvedel v knjigi, pa se ju dobro spomnim, bil je »kriv« (kot režiser) za nepozabnega Palčka Smuka in še bi lahko našteval. Ne, v gledališču ga nisem nikoli videl, pa čeprav je bil odrskim deskam zvest in zaprisežen s sleherno celico svojega telesa. In takih je malo. In zaradi vsega, kar je Jurij Souček naredil za gledališče (za veliko večino boste izvedeli prav v tej knjigi), bo zagotovo vedno živ.  

Tovrstne biografije so seveda vedno problem – eno je, da se človek, ki ima za seboj 90+ let plodnega, ustvarjalnega življenja, sploh še spomni stvari za nazaj. Arhivi so in niso. Problem se pojavi, kaj povedati in morda še bolj česa ne. Souček je menda slovel kot človek brez dlake na jeziku, kar mu je nakopalo obilo težav, a se v pravzaprav avtobiografiji ne spušča v neke davne in pozabljene spore, zamere, podtikanja itn. In tako spet že v uvodu zapiše, da so številne gledališke anekdote tako legendarne, da se pripovedujejo iz generacije v generacijo in jih boste v tej knjigi zaman iskali. In priznam, da sem bil sprva nad mogoče kar skopostjo posameznih odlomkov ali pa tega, kako je kakšno stvar zgolj nastavil in jo v naslednjem stavku tudi zaključil, kar nekoliko razočaran. Potem sem vseeno prišel do nekega spoznanja, da bi – če bi želel vse zapisati in opisati; najbrž lahko napisal vsaj deset takšnih knjig. In porabil ničkoliko časa, da bi dobil vsaj načelna privoljenja ljudi, ki so v knjigi omenjeni, da se ne bi še naslednje generacije tožarile.

Tako da, Glej ga, Součka! ni biografija, kot je recimo Rac Petre Pogorevc, tudi ni Cavazza Vesne Milek (prvič je bila izdana 2011 in morda bi sedaj Cavazza tudi kaj spremenil, dodal, izpustil, gre pa – da ne bo dvoma; za odlično biografsko izpoved) in je morda še najbolj podobna Veliki igralski družini Poldeta Bibiča. In tisto, kar je neizpodbitno – vsi štirje omenjeni so oboževali in živeli gledališče, Souček najbrž najbolj, saj ga ni pretirano potegnilo niti v televizijo (vsaj ne kot igralca), niti v film.

Jurij Souček se je leta 1929 rodil češkim staršem in je zase trdil, da je – Ljubljančan. V gledališče in tudi opero se je zaljubil že kot otrok, bil aktiven (kot gledalec in amaterski recimo nastopač) v času druge svetovne obdobje, ko je bil del OF, pri šestnajstih pa je že prvič postal oče. Privlačnost odrskih desk je v njem živela tudi med  delovnimi brigadami, služenjem vojaškega roka in čeprav so imeli starši zanj začrtano povsem drugačno poklicno pot in je sprva celo tajil, da obiskuje tedaj še AIU (Akademijo za igro in umetnost), je na neki točki vendarle stopil iz omare. Postal igralec.

Imena sopotnic in sopotnikov na dolgi življenjski in poklicni poti bodo nekaterim bolj, drugim manj znana. Mene je recimo presenetila informacija, da je Vinko Globokar igral v spremljevalni zasedbi Edith Piaf, da je tudi Ingrid Bergmann začela v gledališču in kakšen skopuh je bil Veno Pilon. Tudi na igralsko profesijo ali izobraževanje se ne spoznam dovolj dobro, da bi poznal številne (porodne) krče, s kakršnimi se je naše gledališče ukvarjalo v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Seveda je pa o tem zanimivo brati, saj gre za takorekoč zgodovino ter razvoj gledališča in igralstva pri nas. Skozi vse male in velike (r)evolucije, izzive, premike in odmike od zakoličenega in ozkoglednega …

Jurij Souček je tu premikal meje! Trmasto in pogosto na račun lastne priljubljenosti, a z namenom gledališče narediti boljše, večje, bolj prepoznavno, živo, prilagojeno času. On je bil tisti, ki je začel k sodelovanju vabiti slikarje, kiparje, tesarje in druge, da so sooblikovali podobo odra in posameznih predstav. Zavedal se je, kako pomembna je glasba in je k sodelovanju pritegnil najboljše glasbenike tistega časa – med drugim že omenjenega Globokarja, pa mojstre Adamiča, Robežnika in Sepeta, Eldo Viler in druge. Izobraževal se je na področju gledališča – predvsem v Franciji, pa tudi v drugih vzhodnoevropskih državah, sodeloval in se učil ter izmenjeval izkušnje. Resnično se po prebranem lahko vprašamo, kakšno bi dejansko bilo gledališče v Sloveniji brez Jurija Součka?

Pa ni bilo le gledališče – viden oz. slišan pečat je pustil tudi na radiu in pri sinhronizaciji risank. Ves čas se je zavedal, da nobenega občinstva, sploh pa ne otrok, ne gre podcenjevati in da moraš k vsakemu delu pristopiti maksimalno osredotočeno in profesionalno. Ob približno 150 vlogah v gledališču in nešteto priznanjih in nagradah v knjigi morda za pet vlog zapiše, da so mu pa res uspele in je z njimi zadovoljen. Popolnoma drugače kot danes, ko avtorji ali pa igralci/glasbeniki (pač umetniki) vedo, da nekaj ni najboljše in se že vnaprej izgovarjajo. Tako ne preseneča, da ni bil zadovoljen s trenji v domači Drami in da je pravzaprav ves čas iskal in ustanavljal različne stranske gledališke in umetniške projekte, kjer je pravzaprav zaradi samega sebe utiral pot, zasluge pa so pogosto pobirali drugi.

Dolgo je zdržal in kar neverjetno je, koliko tega se je zapisalo. Pa še enkrat – tu ni pogrevanja nekih pozabljenih zamer, razkrivanj, podtikanj – bolj ali manj dejstva. In kot je iskren pri vsem drugem, je iskren tudi pri svojem zasebnem življenju – spoštljiv do bivših žena in iskreno ljubeč do operne dive Milene Morača, s katero sta bila skupaj štiri desetletja. Za nekatere stvari v življenju se je vredno potruditi, le najti jih je treba.

In če so Radka Poliča – Raca pogosto označevali kot »enfant terrible«, ne vem, kako bi označili Jurija Součka. Občutek imam, da bi se on sam želel ogniti oznakam kot so »vizionar«, »revolucionar« in podobno, pa čeprav je bil vse to. Rad in ponosen je bil na to, da je bil Ljubljančan. Igralec, režiser, prijatelj, mož, oče, dedek. In vse, kar je počel, je počel z veliko ljubezni.

Beletrina, 2024