Mir in vojna

Nova knjiga Boštjana Videmška, svojevrsten dokument časa, nosi podnaslov Izvori ključnih kriz našega časa (na naslovnici je zapisano Izvori, v notranjosti pa Ozadja?), avtor pa se je v njej skozi prvoosebno izkušnjo dojemanja številnih svetovnih kriz posvetil noremu, kaj noremu – podivjanemu!, svetu okrog nas.

Boštjan Videmšek je posebne vrste človek – njegova energija je nalezljiva, z glasom in interpretacijo te prikuje na sedež ali pred zvočnik in stvari, ki jih piše, kot skalpel ostro zarežejo v samo srčiko bolečine. Njegov Vojni dnevnik, svojevrsten vojni roman, je za moje pojme ena najboljših in tudi najbolj pretresljivih knjig leta 2023. Na polici me čaka še Zadnji dve, ki ju je napisal skupaj z življenjsko sopotnico Majo, najbrž pa bi moral vsak od nas sem pa tja prebrati kakšno poglavje knjige Plan B. Dejstvo je, da Boštjan ne naklada. Stvari, o katerih piše – celo v romanu je bilo tako; niso fikcija, ampak kruta in bridka resničnost.

In ključne krize, o katerih govori v Mir in vojna? Irak, Afganistan, Afriške vojne (od Somalije, prek Sudana do Demokratične republike Kongo), Arabska pomlad (Tunizija, Egipt, Libija, Sirija …), pa Izrael in Palestina ter Ukrajina in Rusija. (Ja, to so naslovi posameznih poglavij.) O tisti zadnji pa mogoče malo več kasneje, kot tudi o uvodnem poglavju. Če pogledate svet okrog sebe, prižgete radio, berete časopise (vem, še obstajajo tudi takšni), berete spletne novice … okrog česa se vrtimo zadnja leta. Bila je Sirija in begunska kriza, potem sta se zgodili Rusija in Ukrajina in sedaj Izrael in Palestina, prav v obdobju pisanja članka pa se v enačbo vključuje še Libanon. Sam se recimo spomnim še Zalivske vojne, Sadama Huseina in seveda imamo vsi nekje v podzavesti datum, ki je dobesedno spremenil svet – 11. 9. 2001, dogajanje pa se je preselilo v Afganistan.

In res ne želim biti preveč pameten, kaj šele pokroviteljski – Boštjan nazorno, strnjeno in še enkrat – tudi skozi lastno, predvsem novinarsko izkušnjo; pove vse in še več. Kako in zakaj? Bodisi se vračamo v čas po drugi svetovni vojni in najbrž kar večno svetovno slabo vest zaradi vsega slabega, kar se je dogajalo z Židi in razlog, da se danes ob dogajanju v Palestini brez kančka slabe vesti miži. Zametki nečesa so bili potem med hladno vojno, resno pa so se začele zapletati konec osemdesetih – s padcem Berlinskega zidu oz. železne zavese. In seveda po že omenjenem enajstem septembru, ko se je dogajanje (lahko rečemo tudi širjenje demokracije) preselilo na Arabski polotok … vedno sta vsaj blizu vsaj dva takorekoč enaka akterja – Združene države Amerike in sedaj Rusija, nekoč Sovjetska zveza. V zadnjem obdobju se tej že tako nevarni kombinaciji pridružuje Kitajska, pa vse bolj vplivni Združeni arabski emirati in pa Izrael. Interesi se spreminjajo – nafta, ozemlje, druge naravne danosti, voda, vera … denar. Pravzaprav se ni nič zgodilo čez noč, gre le za niz domin, ki padajo ena za drugo, le da se seveda upravičeno vprašamo, kdo jih postavlja in podira? In oprostite izrazu, ampak ko človek enkrat prebere to knjigo, se zave, da je mir hudo daleč, svet pa zanesljivo in neustavljivo drvi v, khm khm, »3 p.m.«.   

Zadnja (ključna) kriza današnjega časa in na nek način se mi res zdi, da utegne biti dobesedno zadnja, so Podnebne spremembe. Mnogo tega, o čemer je Boštjan pisal že v Plan B, mnogo se je od tedaj spremenilo in marsikaj seveda močno vpliva tudi na ta druga žarišča – nafta, litij, kobalt, gozd in seveda bomo prej sli slej prišli do nekega novega žarišča. Tisto žarišče, ki ga osebno kar nekako pogrešam, in je zadnjih sto let ravno tako ves čas prisotno, je seveda naš ljubi (in skoraj domači) Balkan. Dogajanje v Srbiji, vedno napeta relacija Kosovo-Albanija in brbotajoči kotel Bosne in Hercegovine. Pa seveda bo potem hitro kdo omenil še Tajsko in se ozrl tudi proti južni oz. srednji Ameriki, ob tem, da raje ne razmišljajmo, kaj se bo dogajalo, če bodo ZDA dobile predsednika. Na nek način se lahko vprašamo, če je sploh lahko še slabše, ampak se raje ne bi spraševal tega. Ključno je predvsem, ali se zadeve lahko obrnejo miru naproti?   

In pa dajmo še o uvodnem poglavju – (P)ostati novinar. Sam sem Boštjana najprej spoznal kot novinarja, ki je želel vedno odkriti resnico, ni se postavljal na nobeno stran, je pa praviloma izpostavljal zgodbe zatiranih, zapostavljenih, izbrisanih, tistih na robu izumrtja in še bi lahko našteval. Ni se zadovoljil s prvim, kar mu je bilo servirano in je vedno želel videti, odkriti, izvedeti še več. In še več, in še več … naprodaj je nosil glavo, se dobesedno nastavljal nabojem, različnim gverilskim ali odpadniškim skupinam … bi lahko rekli v iskanju resnice? Lahko. Najbrž lahko dodam, da ni iskal le resnice, ampak tudi mir. Mir tudi zase, saj najbrž ne bi mogel spati (ali živeti), če bi vedel, da je nekje pustil, da se še naprej dogaja krivica, on pa se je obrnil stran, molčal. Ne, Boštjan ni tak človek. In na nek način upam, da je Mir in vojna tudi njegovo slovo od tovrstnega novinarskega dela, obenem pa se sprašujem – kdo pa nam bo potem sploh še govoril, kaj se v resnici dogaja tam zunaj. In zakaj?!

Zagotovo se bo našel kdo (vedno se), ki mi bo očital pretirano navijaštvo ali celo poveličevanje, ampak menim, da ljudi, kot je Boštjan Videmšek, jemljemo preveč samoumevno. Ni jih, verjemite. Samo pomislite, koliko je v Sloveniji neodvisnih in tudi drznih raziskovalnih novinarjev, ki se ne bodo zanašali na govorice in namige, ampak jih bodo tudi raziskali in se na lastne oči prepričali. Bore malo, žal.

Resnico lahko najdete v različnih oblikah in podobah, mir tudi. Knjiga Mir in vojna ima oboje, žal pač tudi to temno naslovno plat – vojno. S pomočjo te knjige boste zagotovo boljše razumeli, zakaj je tako in zakaj je pot do svetlobe – miru, še tako prekleto dolga, cilj pa neverjetno daleč.

UMco, 2024