Plan B

Boštjan Videmšek je novinar, z veliko začetnico. Pa ni le novinar z veliko začetnico, ampak tudi človek z veliko začetnico. In če nas je v preteklosti osupljal in navduševal s prvoosebnim poročanjem in zapisovanjem usod beguncev, ki so iskali boljši jutri, v novi knjigi piše o boljšem jutri za vse nas. Ali bomo ta boljši jutri dočakali mi, naslednje generacije ali pa je pač prepozno, pa je odvisno od marsičesa.

O knjigi in njenem pomenu veliko pove stavek, ki ga je knjigi na pot izrekla Lučka Kajfež Bogataj, priznana slovenska klimatologinja in pionirka na področju raziskovanja vpliva podnebnih sprememb ter Nobelova nagrajenka, in sicer: »Planeta B nimamo. Na Zemlji smo bili rojeni in tu bomo tudi umrli. Lahko pa imamo Plan B.« In točno ta plan B predstavlja knjiga, ki sta jo z raziskovanjem, dokumentiranjem in številnimi pogovori zadnjih nekaj let pripravljala Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic.

Obiskala sta Grčijo, Škotsko, Islandijo, Avstrijo, Norveško in Švico in predstavila dobre prakse v boju s podnebno krizo. V Grčiji sta obiskala Tilos, prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju, ki je odličen primer, kako se lahko nekaj tako slabega, kot je bila zadnja gospodarska recesija izkoristi za nov, boljši začetek. Škotska in Islandija sta obe začeli s pridom izkoriščati naravne danosti, predvsem na področju energetske oskrbe – prvi s smelim izkoriščanjem plime, valov in vetra, drugi z uporabo naravnih geotermalnih danosti. Norvežani in Švicarji počnejo stvari, ki se še vedno zdijo znanstvena fantastika – prvi na inovativen način zajemajo in shranjujejo ogljikov dioksid, drugi iz ogljikov dioksid lovijo neposredno iz ozračja in ga nato uporabljajo naprej. Zeleno menja črno, ogljični odtis je vse manjši, življenje lepše. Avstrijci so podobno kot Grki začeli z majhnim, z modelno skupnostjo Gussing, ki izrablja biomaso za energetsko samooskrbo in ki podobno kot Tilos za Sredozemlje vsekakor predstavlja skoraj idiličen primer za manjša in večja evropska področja oz. mesta.

Nič od tega se ni zgodilo čez noč. Povsod je bilo potrebno veliko časa, potrpljenja in največkrat tudi finančnih sredstev. Slednja so v času begunske krize in splošne recesije, ki že trka na vrata, seveda problem, a tudi Evropa in njeni voditelji se zavedajo, da mora biti prihodnost zelena in da je eden od ključev uspešnega boja samooskrba. Samooskrba na vseh področjih, od nečesa navidez tako preprostega kot je hrana do tistih tehnološko dovršenih sistemov za proizvodnjo energije. Pomena se morajo zavedati tako lokalni prebivalci, kot lokalna podjetja, politika, vse skupaj pa se mora seveda prenesti tudi na najvišje sfere odločanja.     

Seveda nista končala, kajti tam zunaj je še ena sestavina, ki se zdi pomembna ali, kot jo je opisal Boštjan, »nafta 21. stoletja«. Litij. Bila sta v Boliviji, seveda nista mogla mimo velesil ZDA in Kitajske, knjiga pa se zaključi na Norveškem. Litij, za katerega vemo, da je sestavni in nepogrešljiv del skoraj vsake baterije – naj so to male baterije ali tiste nastajajoče, ki bodo z energijo »krmile« tovornjake, samovozeča vozila, vlake in prej ali slej tudi letala. Kako pa se pride do litija, kakšne so zaloge in kakšne so oz. bodo potrebe, kdo bo tukaj v prednosti in kje se bo morda začela kakšna od naslednjih strateških vojn … po prebranem je več kot očitno, da bo litij v 21. stoletju res tisto glavno pogonsko sredstvo, brez katerega ne bo šlo. In kako lahko izgleda in se zgodi električna revolucija v prometu, avtor prikaže na primeru Norveške, ki je iz dneva v dan bolj električna in posledično tudi zelena.  

Vsem nam je jasno, da podnebne spremembe in segrevanje ozračja nista »fake news«, ampak dejstvo. Nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj, naši generaciji. Ali je naša generacija tista, ki bo poskrbela, da sveta ne bomo dokončno uničili s pohlepom in zatiskanjem oči, žal ne vemo. Vsekakor pa je mimo čas, ko bi lahko rekli, da se nas to ne tiče. Nas in naslednjih generacij, torej naših otrok. In vsega, kar bomo na tem področju storili v naslednjih nekaj letih, ne delamo za danes in jutri, ampak za veliko več.

Zakaj morate knjigo prebrati? V prvi vrsti zato, da se boste zavedli, da rešitve so in da so celo bolj dostopne in izvedljive, kot se sprva zdi. Zelena prihodnost ne sme biti več vprašanje, še manj problem, ampak dejstvo in rešitev. Boštjan je knjigo pripravil udarno, zanimivo, z izobiljem jasnih in razumljivih informacij, Matjaževe fotografije pa so tista pika na i vsemu skupaj. Preberite za boljši danes in še lepši jutri.

In še namig – v kratkem pričakujte kratek intervju z avtorjem knjige, Boštjanom Videmškom, ki bo odgovoril na nekaj vprašanj.

UMco, 2020