Esad Babačić ima v mojih očeh tisto redko lastnost – ko nekaj ustvari, kupim. Ne razmišljam. Morda sem do njegovih del zato toliko bolj kritičen, saj ga kot ustvarjalca neizmerno spoštujem in tudi občudujem. Dnevnik čuvaja je nadaljevanje Balkoncev, ki me niso povsem prepričali, pričakovanja so bila morda zato še višja …
Po, kaj pa vem, mogoče 50 prebranih straneh, sva si z Esadom izmenjala nekaj sporočil. Takole nekako: »Po nekaj deset straneh lahko rečem, da si znova spisal mojstrovino, ki jo bom neusmiljeno zasledoval, a nikoli dosegel. No, v bistvu se ji niti približal ne bom.« Esadov odgovor je bil v njegovi maniri, skromen, skoraj ponižen, čisto drugačen od tistega, na kar namigne med vrsticami Dnevnika čuvaja in potem še eno moje sporočilo: »Utapljam se v dnevniku. Še čisto malo, pa te bom začel vikati in klicati Gospod mojster. Res, poklon.« Še ena stvar, na katero sem se spomnil med prebiranjem njegove najnovejše knjige, ko omeni starega znanca iz punk časov, s katerim si tu pa tam izmenjata nekaj sporočil, ampak da ona ima pa res sposobnost ustvarjati presežke – ustvarja redko, a kadar se to zgodi, je to nekaj nad- … Imam prijatelja, veliko več kot starega znanca, ki je živ dokaz, da je kvaliteta (on) nad kvantiteto (jaz). Na mojih deset, dvajset ali več stvaritev je on napisal eno in me pustil odprtih ust. Smo pač tisti, ki pišemo zgodbe in potem so tisti, ki pišejo življenje. Tako nekako … Za Esada lahko zapišem, da piše Zgodbe Življenja. Ja, oboje z veliko začetnico.
Dnevnik čuvaja je … knjiga o čem pravzaprav? O balkonih, življenju, spominih, glasbi, ljubezni? Vse to, vsekakor. A če kaj, je to knjiga o dvojini. Če je Narat v svojem prvem romanu Bend večplastno razgrnil, kaj vse je bend, potem je šel Esad tokrat v srčiko tistega, kaj je dvojina. In človek se vpraša, kaj je težje – biti sam ali biti v dvoje? Enako kot se vpraša, kaj in kdaj je lepše – ko si sam ali (vsaj) v dvoje? In kaj vse je ta »v dvoje« – ko si z ljubljeno osebo, neznano osebo, s katero si platonsko povezan, z glasbo, poezijo, spominom, knjigo, mislijo, verzom … uh, koliko načinov dvojine obstaja in vsak je poseben in zanimiv.
In kaj dvojina pomeni, predstavlja za tiste, ki s(m)o sami? Nedosegljivo, želeno, iskano? Po drugi strani, kaj pomeni za tiste, ki so tudi v dvoje izgubljeni in se mogoče počutijo osamljeni? Pa tistim, ki so v dvoje srečni in gredo proti množini? Pa potem še tisti, ki jim dvojina v partnerskem odnosu ni dovolj in želijo več – kako že poje Hamo v Ona gre? »In ona ve in ona ve / Da šla je tja, do kamor se ne gre / Aaaaaaaa odšla je tja kjer ni prostora več za dva / Aaaaaaaa nisem bil edini
Jaz pa nočem v množini… Kar naj / Ona gre in ona gre / Ker ve da tu se je ustavilo srce.«
Esad se uvodoma v Dnevniku čuvaja znova prelevi v vlogo, ki smo jo spoznavali že v Balkoncih. Manj Bitenca, več Mladenovića, manj teme in več jasnine, vsekakor manj preteklosti in več sedanjosti, manj košarke in veliko življenja. Pogumno bom zatrdil, da se oba z Esadom s črnino življenja oba spopadava na podoben način – piševa. Pisanje je tisti kanal, skozi katerega izliješ miselno scanje, sranje in kozlanje, ki se kopiči v tebi, ko opazuješ ta svet. Ko živiš na tem svetu. Seveda so tudi lepe stvari, ampak tiste živiš, o drugih pa pišeš.
Ker Dnevnik čuvaja na neki točki postane Muzej dvojine. V zgodbo se vključi Maja, Esadova bralka in takorekoč vrstnica, ki se spomni, kako je Esada desetletja nazaj njegov oče klical domov. Ali je Maja resnična oseba? Mogoče. Ali je Maja Esadov ženski pol, njegov niti ne alter, ampak bolj ženski ego? Mogoče. V mislih sta namreč ravno prav enaka in si podobna, pa hkrati so odstopanja, razlike in nasprotovanja. Vse seveda z zdravo mero spoštovanja in sprejemanja, kar je tako zelo pomembno za vsak odnos, tudi platonski. Hkrati sta si preveč podobna, tudi njun pisateljski slog je preveč soroden, si podoben, da bi bralec lahko povsem verjel, da gre res za dve osebi. In ne zgolj dva pola iste osebe.
Mogoče simbolizirata par s fotografije na naslovnici, okoli katerega se dopisovalca ves čas vrtita. Ona bere – revijo ali knjigo. On – najbrž bere/brska po telefonu. Na balkonu, seveda, med njima miza, ona mu kaže hrbet. Slika, ki pove več kot tisoč besed. Slika, ki si jo lahko vsak razlaga in razume po svoje. Esad si jo, Maja tudi. Pa ti in jaz in vsi drugi … kaj bi šele o sliki povedala tista dva, ki sta na njej?!
In kaj vse si Esad in Maja zaupata o balkonih in balkoncih? Življenje, mladost. Vse, kar se je dogajalo na Streliški, Poljanah, Vodmatu in okoliških ulicah, na klopeh in igriščih. Balkon je pač več kot le prostor, ampak takorekoč ogledalo. Spomnim se, ko sva z Esadom med drugim debatirala tudi o balkonih … v Kamniku, od koder prihajam, so našemu bloku dolgo časa govorili čebelnjak. Balkoni, ki smo jih imeli tisti, ki smo živeli v dvo- in trosobnih stanovanjih, so bili pisani ko panji. Rolete teh in onih barv, pleksi zaščita vseh mogočih barv med rešetkami, raznolike oblike zasteklitev, pa seveda potem še vsi francoski balkoni tistih v enosobnih stanovanjih. Balkon je identiteta. Danes balkona nimam, pa živim v svojem, dvoinpolsobnem stanovanju. Niti francoskega ne. Lahko bi rekel »Kaj mi bo balkon, če imam stanovanje?!«. Tistim, povečini vojaškim oficirjem, ki so jih tu nastanili kmalu po koncu druge svetovne vojne, balkoni očitno niso bili potrebni.
Esad iz vrstice v vrstico dokazuje, da je prej kot pisatelj poet. Morda je bil pa že kot poet pisatelj, saj se ni oziral na neke forme in pravila, ampak je preprosto izlil srce, dušo, čustva. Pisal je. Zase, zanje, za nas. Njegovo pisanje je kot neusmiljeno bruhanje vulkana ali gejzirja … spominov, misli, občutenj, citatov, filozofiranj, lepote. Kot Mladenović, Štulić, Balašević, Đorđević, Dedić in drugi mojstri besede. Slika prizore kot vešči slikarji, upodablja podobe kot so jih utelešali kiparji in pripoveduje zgodbe kot najboljši režiserji. Pripovedovalec zgodb. Med branjem Dnevnika čuvaja sem se nekajkrat zalotil, da sem se vprašal »Kdo bo napisal zgodbo o Esadu, ko ga enkrat več ne bo?« Pa saj ne bo treba, Esad že piše vse te zgodbe in jih kuje v večnost, nesmrtnost. Ustvaril jim je prostor v muzeju večnosti.
Morda je (še) prezgodaj pisati o tej knjigi, saj so vtisi še premočni. Po drugi strani pa – v tem trenutku jo doživljam najbolj intenzivno in tudi iskreno. Pa sem prepričan, da je to ena tistih knjig, ki jo preprosto moraš prebrati večkrat, da bi odkril še vse tisto, kar se skriva vmes, kar je skril čuvaj … Esad rad citira, pa si bom tokrat citat privoščil še sam – »Ima neka tajna veza, tajna veza / Tajna veza za sve nas.« Tudi midva z Esadom sva na nek način dvojina in vesel ter ponosen sem, da je tako.
Litera, 2024
maticpise.com 