Mojih 33 odprav

Viki Grošelj je naslov knjige Mojih 33 odprav dopolnil s precej pomembnim podatkom – v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta. O avtorju razmišljamo kot predvsem o gospodu, ki je bil med slovenskim pionirji himalajizma, ampak to seveda ni vse.

In da ne bom ponavljal številnih neverjetnih dosežkov o Vikiju Grošlju – uspešen vzpon na deset od štirinajstih osemtisočakov, smučanje s številnih vrhov in smučanje z vrhov na višinah od 0 do 8000 metrov, pri čemer je smučanje z 0 metrov smučanje na Severnem tečaju; si lahko preberete nekaj teh dosežkov v mojem mnenju o knjigi Križ čez Nepal.

In zdaj se boste morda vprašali, kaj pa se še lahko potem napiše o Vikiju Grošlju in kaj še lahko napiše Viki Grošelj? Sodeč po Mojih 33 odprav, marsikaj. Tudi kaj takega, kar se ti ob čudenju nad prebranim v kakšni drugi mogoče izmuzne. Recimo, da je vzpon po Zahodnem Grebenu na Everest leta 1979 že tedaj pomenil nekaj neverjetnega, dosežek pa še danes po mnenju Reinholda Messnerja in mnogih drugih strokovnjakov velja za najtežjo smer na Everest. Tistega leta so Viki Grošelj in drugi člani ekipe dobili nagrado za najboljšo športno ekipo bivše Jugoslavije! Viki Grošelj takrat vrha Everesta zaradi hudih omrzlin ni dosegel – so ga pa recimo Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik, pa Stane Belak – Šrauf in Stipe Božić ter šerpa Ang Phu. In če so vam ta imena neznanka, lahko kar prenehate z branjem.

Tista bistvena razlika med Križ čez Nepal in Mojih 33 odprav je predvsem v načinu pisanja. Če je v prvi kar nekako zadržan, skromen in kot si ne bi upal priznati poplave čustev, se je tokrat na moje veliko veselje malo sprostil in prepustil. Ker – če radi hodite v gore in ste tam kdaj doživeli sončni vzhod, zahod ali kakšen drug naravni čudež oz. se zgolj prepustili lepoti narave; potem veste, da so to sila čustveni trenutki. Trenutki, ko se zaveš, kako majhen in neznaten si, pač drobec prahu v tem veličastnem svetu. Ampak si drobec prahu nečesa čudovitega.

In ko bereš Mojih 33 odprav, skupaj z Vikijem in ostalimi grizeš v skalo. Veš, kako trda je, čutiš njen hlad. Veš, da je vse skupaj nekaj milimetrov, en napačen gib, sekunda nezbranosti, pa boš šel v globino. Ne nekaj metrov, ampak lahko kar nekaj sto ali celo tisoč metrov. In v tistem, ko se boriš sam s seboj, mislimi in čustvi, ki bi jih moralo biti čim manj, saj bi moral biti 200-odstotno skoncentriran na steno, saj si bolj ali manj odvisen sam od sebe, ti resnično začutiš moč in vidiš lepoto narave. Naj bo v barvah, ki so na nebu prisotne vsega skupaj nekaj sekund, spričo neverjetnih razgledov s takorekoč strehe sveta, nepremagljivih ledenih stenah okrog tebe, smrtonosnih pasteh, vetru, ki grozi, da te bo odpihnil ali pa si tam pač preprosto v trenutku. Ki je včasih tudi trenutek, ko čakaš, da se ti pljuča znova napolnijo z redkim zrakom ali pa da se odločiš, ali boš šel naprej ali nazaj. Boš naslednjič, ko boš sezul čevlje ali snel rokavice, še imel »žive« prste. Če greš do vrha, boš lahko prišel tudi dol? In v teh trenutkih si v steni, ki ima 50-stopinjski naklon, morda pa je stena dobesedno navpičen monolit pred teboj.

Viki Grošelj piše tako prepričljivo in doživeto, da si tam z njim. Pišeš zgodovino prvenstvenih smeri in vzponov, spuščanj po neokrnjeni belini, odkrivaš nov svet in nove razglede, v deželah, za katere mnogi ne vemo točno, kje na zemljevidu so. In seveda si ob vsem tem priča tudi nesrečam in katastrofam … pri tistem fenomenalnem vzponu na Everest sem omenil Nejca Zaplotnika – ledeni plaz ga je (in Anteja Bučana) pokopal leta 1983, ko so osvajali Manaslu. Viki Grošelj je smrt kolegov gledal, a ni mogel storiti nič. Šerpa Ang Phu je umrl med sestopom z Everesta 1979, Grošelj pa je z njegovo družino ostal povezan vse do današnjih dni in jim izdatno pomagal. Leta 1989 vzpon na Everest in Lotse – med sestopom umre Dime Ilijevski. Znova Everest, leta 1996, ko Davo Karničar v viharju dobi hude omrzline po rokah. Leta 2005 je organiziral in vodil tedaj uspešno reševanje Tomaža Humarja iz južne stene Nanga Parbat, sicer enega štirih osemtisočakov, ki ga Grošelj ni nikoli uspel osvojiti. Veliko nesrečnih dogodkov, tudi v drugih odpravah, pa v tistih komercialnih, ki so se razcvetele v zadnjih desetletjih, je bilo. Pa tudi veliko sreče in preudarnosti. Viki Grošelj je žaloval za vsemi, ki so jih gore vzele, enako pa se je tudi veselil s tistimi, ki so uspešno osvojili vrh in se z njega vrnili. Četudi sam ni bil del naveze, ki je vrh osvojila. Omeni in nekoliko razjasni tudi afero Tomo Česen in Lotse, ki se je sam bežno spominjam, a so se mi koščki šele sedaj sestavili v celoto. Pa ne pozabi velikanov, ki sta uspešno vodila številne himalajske odprave – Aleša Kunaverja in Toneta Škarjo.

In seveda ne gre pozabiti katastrofalnega potresa v Nepalu 2015, ko je bil Grošelj tam na trekingu in so bili najprej veseli, da so preživeli, potem pa so pomagali. Grošelj je nato tudi v Sloveniji intenzivno zbiral pomoč in jo potem v svojih rednih obiskih Nepala osebno odstavljal družinam, ki so jo potrebovale. Vsekakor se je v srca ljudi zapisal z zlatimi črkami in ta hvaležnost mu najbrž pomeni več kot katerakoli druga nagrada.   

In kot sem že zapisal – Vikija Grošlja vsekakor krasijo zrelost, preudarnost in racionalnost ter človečnost. Vrhov ni želel doseči za vsako ceno oz. mu je bila vsakič znova želja priti tudi do baznega tabora in potem domov. Alpinizem, sploh pa himalajizem, je zagotovo zelo egoistična oblika življenja. Potem, ko si izbereš cilj, se nekaj mesecev ukvarjaš s pridobivanjem finančnih sredstev, opreme, vmes se seveda ves čas pripravljaš na zahteven vzpon, kjer življenje in čas tečeta drugače in potem te spet mesec, dva ali več ni. In če je danes tehnika vsaj toliko napredovala, da te bližnji lahko spremljajo skoraj vsak trenutek, temu včasih ni bilo tako. Na roke napisano pošto so nosili v bazne tabore, od tam naprej šele z letalom nazaj v domovino …  

Viki Grošelj je med drugim spoznal in klepetal tudi z Edmundom Hillaryjem, bil je med povabljenci ob petdeseti obletnici prvega uspešnega pristopa na Everest, Reinhold Messner pa ga je v svojem največjem gorniškem muzeju uvrstil na seznam Rock & Ice Stars, kjer je zapisanih trideset najpomembnejših imen svetovne zgodovine tradicionalnega alpinizma.

Knjiga, ki pritegne. Tudi zaradi fotografij, za katere bi si sicer želel, da bi jih bilo še več, saj res pričarajo vso to neizmerno lepoto. Obenem Grošelj ne zamudi priložnosti, da ne bi okaral že omenjenih komercialnih odprav, ko se slabo ali ne dovolj dobro pripravljeni ljudje podajo v nekaj tako ekstremno nevarnega, kot je Himalaja. Preprosto zato, ker imajo dovolj denarja, da lahko plačajo. Števec smrti pa se obrača … Opozori tudi na posledice podnebnih sprememb, ki so – žalostno dejstvo; zelo opazne prav pri grobu Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, vse bolj pa jih je Grošelj opazi in čutil v zadnjih letih, ko se je v Himalajo oz. Nepal odpravljal na treking ture.

Zatorej, četudi vas morda zasrbi in zaščemi, Himalaja ni za vsakogar. Osebno sta me v zadnjih  dveh letih streznila tako Highlander pohod po Julijskih Alpah kot tudi ponovna osvojitev Triglava. Nič ni tako preprosto, kot se mogoče zdi in kot pravijo drugi. Za začetek je potrebna zelo dobra fizična pripravljenost, potem psihična trdnost in osredotočenost, kvalitetna in ustrezna oprema, potem pa še kanček sreče. No, tudi dobra družba vsekakor pomaga. Pa začnite morda kar na domačem pragu in šele potem odidite spoznavat svet …

Viki Grošelj ni pesnik, kot je bil Nejc Zaplotnik in ga gore duhovno ne opijanijo kot so Tomaža Humarja, je pa odličen pripovedovalec zgodb. Kot sem zapisal nekje v uvodu – goro vidiš, čutiš in si v njej. In vse, kar se okrog dogaja. In vesel sem, da nam v Mojih 33 odprav res uspešno pričara ves čar in lepoto videnega in doživetega.

Buča, 2023