Veliki finale ali kakorkoli že bi temu rekli po francosko. Vernon Subutex, tretjič in zadnjič. Veliko razodetje ali veliki pok? Težko pričakovan zaključek, ki pa, vsaj mene osebno, v marsičem razočara.
Kdo je Vernon Subutex, kakšna je sodobna Francija in s kakšnii težavami se ubada, smo lahko brali v prvih dveh knjigah Virginie Despentes in v fantastičnih prevodih Jedrt Maležič. In na tej točki lahko izpostavim, da je tudi v tretje to vsekakor eden najboljših in najbolj prepričljivih delov – prevod. Toliko strasti, »žmohta«, sodobnosti in pristnosti ter občutka za doživeto dojemanje jezika, časa in prostora, v katerem se uporablja, je danes redko zaslediti v prevodih. Poklon, vsekakor. Prvi del me je navdušil, drugi je na trenutke pešal in pojenjal, v tretje pa … čisto preveč trenutkov je, ko se zdi, kot da manjkajo celotna poglavja, ko je spet vprašanj več kot odgovorov, o samem zaključku pa rajši (še) ne bi. Med brskanjem po bralnem spominu sem se spomnil na našo Ireno Svetek in njeno krimi trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in Črni princ, kjer sem pričakoval zaključni bralni »orgazem«, ostal pa nepotešen.
Vernon Subutex je dobršen del tretje knjige sicer izredno vznemirljiv. Njihovi potujoči glasbeni dogodki, kjer Vernon spretno čara z mešanico glasbe in govori Alexa Bleacha, da čez čas vse skupaj pripelje do skupinske čarovnije, ki je nihče pravzaprav ne zna založit. Konvergence. Glasbena čarovnija, Vernon Subutex pa šaman, ki se pusti razvajati in ima okrog sebe zvesto ekipo ljudi, ki jim lahko zaupa. A le do točke preloma, ko med naključnim obiskom Pariza izve, da jim po prijatelju Charlesu pripade polovica njegovega zajetnega bogastva, približno pol milijona evrov. Kaj s tem denarjem, za kaj ga nameniti? Dejstvo je, da Charlesova vdova, Vero, ni posebej naklonjena deljenju bogastva s potepuhi in ničvredneži, narkomani in brezdomci.
V Vernonovem taboru tako pride do razhajanj in razkolov, sumničenj, obtoževanj in sporov. Vse skupaj privede do točke, ko ima Vernon vsega dovolj in odide. Recimo temu na svoje. Potuje po Evropi, s spremljevalko/managerko Mariano,ki ga spretno trži številnim organizatorjem plesnih dogodkov, Vernon pa dela tisto, v čemer je dober in v čemer nenazadnje uživa – vrti glasbo. To niso več konvergence, tisto je bilo vseeno neka višja, na trenutke celo nadnaravna stopnja doživljanja glasbe, ampak preprosto plesne zabave.
Mnogo bolj zanimivo je tisto obstransko dogajanje, ki ga vodi producent Dopalet, glavni negativec, ki je sploh v drugem delu doživel bridko kazen in se želi na vsak način maščevat. Maščevat tistima dvema, ki sta vdrli v njegov zasbni prostor, ga ponižali, kazensko tetovirali in odšli neznano kam. Izginili. Aicha in Celeste živita v prostovoljnem izgnanstvu, saj tisti, ki Dopaleta poznajo, vedo, da ne bo odnehal. Ponos mu tega ne da. Aichina krinka je mnogo bolj prepričljiva, tudi ona se mnogo bolj drži zapovedanih pravil in Hijeninih ukazov. Pri vsem skupaj ji je v pomoč tudi njena muslimanska vera, a spet le do neke točke, do točke zloma. Celeste je po drugi strani mnogo bolj lahkomiselna, njena krinka je hitreje razkrita, kazen pa strašna. Vezni člen je Max, ki po dogovoru z Dopaletom in v veliki želji postati »nekdo«, poišče enega za drugim, razkrije njihove vloge in čeprav se zdi, da bomo dočakali srečen, morda vzvišen konec, dobimo pokol.
Pokol, ki na nek način zaokroži omenjeni napad tako na Charlie Hebdo kot tudi na nočni klub Bataclan. Pokol, ki pravzaprav zelo pristno odraža stanje duha v današnji (lahko tako rečemo, saj so spomini na omenjene dogodke še kako živi tudi nekaj let kasneje) Franciji, stanje duha, sovraštvo, paniko in vseprisotno nastrojenost proti vsemu in vsem drugačnim. Sploh ni pomembno, kakšna je zgodba teh ljudi – za bregom imajo nekaj slabega. Pika. Svet v malem – poln sovraštva, nestrpnosti in pokolov. Ker smo si ljudje različni. Pokol kot tak je vseeno nepričakovan in bralca vsekakor preseneti. Tisto kar sledi, pa še toliko bolj.
Koncu sledi še en konec – ali pač skok v prihodnost?; kjer avtorica zabrede v neko čudno (znanstveno) fantastiko in kjer ob koncu izpadeš kot totalen nevednež, ki se sprašuje, kaj je vendarle zgrešil, ker ti ni pač nič jasno.
Vernon Subutex v zaključku pusti res mešane občutke. Imenitna zgodba, pristen prikaz (razkroja) francoske družbe, zanimivi liki in njihova povezanost, a namesto, da bi bilo zaključno delo vrhunec, je pravzaprav padec.
Cankarjeva založba, 2024
maticpise.com 