Roman Aljoše Harlamova, s katerim sem zaključil bralno (in koledarsko) leto 2025, je zagotovo eden najbolj nenavadnih romanov lanskega leta, sicer pa opevan z vseh strani.
Roman, ki me je na nek način spomnil na Gorenčeve sLOLvenske klasike, pa čeprav gre za pravzaprav klasičen roman, ki bi ga lahko na nek način uvrstili v zgodovinsko kriminalko, po drugi strani pa gre pravzaprav za parodijo. Pa ne takšno, ki bi našega največjega pesnika žalila ali celo zaničevala, ampak nam njegovo življenje pokaže na nekoliko drugačen način. Upam si celo trditi, da zna pri marsikomu malo spremeniti pogled na pesnika – no, kot je tukaj izključno poimenovan, Dohtarja, njegovo ustvarjanje in njegovo vlogo pri prebujanju slovenske zavesti. Vse skupaj seveda z enim velikim “kaj pa če”?
Takole nekako. Junij 1835, Ljubljana. Dohtar se konkretno vinjen vrača domov, zasleduje rob ženske bele obleke, ki mu uhaja in po spletu naključij pade v Ljubljanico. Naslednjega dne se zbudi v bližini trnovske cerkve. Njegovi prsti so prepleteni s prsti tiste, ki jo je reševal in rešil. No, niti ne. V rokah drži roko ženskega trupla! Danes bi mu najbrž rekli “how low can you go?”, a se tu težave za našega pesniškega velikana šele začnejo.
Glavna težava je ta, da je glavni osumljenec, sploh pa v očeh posebnega Cesarjevega odposlanca z Dunaja kar on sam. Povodni mož in to, saj toliko se pa spomnite, kajne? In Dohtar na voljo ima deset dni, da dokaže nasprotno. Lahko bi rekel, da v kar malo Holejevi pijanski maniri, ko v bistvu nima pojma, ne kod ne kam (prijatelji ga tega ne sprašujejo in ga še slabše usmerjajo), ampak predvsem sledi instinktu. Spoznamo seveda njegovo sestro Katro, njegova prijatelja Matijo Čopa in Andreja Smoleta, seveda tudi veličastnega Kopitarja, se bolj v omembah srečamo z Vrazom, nekje blizu pa se ves čas smuka tudi Miha Kastelic (urednik slovitih in prelomnih zbirk Kranjske čbelice). Da seveda o Primičevi Juliji ne izgubljam besed, ali pa o ljubljanskih beznicah (in še čem bolj spotakljivega) tistega časa, da pa bo mera polna, je Aljoša v vse skupaj vpletel še tedanje prostozidarske lože. Vse skupaj pa prepletel s časom, ko je Dohtar ustvarjal eno svojih (in slovenskih) največjih pesnitev – Krst pri Savici.
In res se vse skupaj odvija v maniri klasične kriminalke – raziskovanje, zavajanje, lažne sledi in nenavadni namigi, kopičenje trupel, pritiski oblastnikov, nepričakovana razkritja in presenetljiv zaključek. Pa tu in tam kakšen verz, kakšno nenavadno dejstvo in kakšne malenkost drugače podana zgodba – recimo tista o figah je sploh hudomušna.
In tukaj potem pridemo do težave, s katero se bo zagotovo srečal še kdo, ki Prešerna pozna in morda tudi ve nekaj o njegovem življenju, ne pa ravno podrobnosti in številnih povezav. Kajti, konec koncev, ker je marsikaj zapisanega naslonjeno na resnične osebe in najbrž tudi dogodke, je vse skupaj res kar strašljivo branje. Težava pa je, da tega ne vemo. Razmišljamo, ugibamo, narobe sklepamo. Parodija in plod avtorjeve domišljije, vse lepo in prav, bi bil pa vseeno vesel, če bi avtor recimo v kakšnem spremnem besedilu vseeno malce bolj podrobno opisal, na kaj točno se je naslonil in se je res zgodilo (morda pa tudi kakšen skrivnosten umor v tistem obdobju), kaj je potem obrnil po svoje in kaj je seveda popolnoma izmišljeno. Manjka mi ta nek zgodovinski vpogled, da bi vse skupaj vseeno bral z nekaj manj zadržki. Tako sem si na neki točki rekel “Vau, kaj pa če bi bilo res tako?” In kar nekaj mest je bilo, ko sem se res vprašal, če morda ni bilo prav tako. Tudi dejstvo, da je Prešeren ves čas strogo poimenovan Dohtar, vsi drugi pa nastopajo s polnimi imeni, mi nekako ne da ravno miru, zakaj je temu tako.
Moram priznati, da je roman res odlično napisan, tudi s pogostimi primesmi kranjščine tistega časa in da odpre marsikatero pomembno temo, o kateri se vsaj v mojih časih v šoli niti nismo učili. Zgodba sama po sebi se lepo odvija in knjigo kot tako boste težko odložili, bi jo pa vsekakor prej označil za nenavadno kot popolno, vsekakor pa lahko rečem, da je izredno berljiva in tudipresenetljiva. (Sploh, če boste šli malo brskat po spominu, kaj ste se o tem obdobju učili in kako je Aljoša vse skupaj zelo spretno spletel v ta roman.)
Goga, 2025
maticpise.com 