Športne in glasbene biografije sodijo med moja ljubša branja in po nekem naključju si v tujini vedno kupujem prav te. (Pa čeprav se tudi leposlovju ne izogibam.) Še posebej na področju bivše Jugoslavije, kjer so očitno tovrstnim izdajam mnogo bolj naklonjeni.
Knjiga Nenada Kiša je zanimivo že to, ker dobrih dvajset let piše o nečem, kar je tedaj veljalo za košarkarski čudež. Po letu 1992, ko so ZDA začele na olimpijske igre in svetovna prvenstva pošiljati ekipe, ki so jih v večini sestavljali največji zvezdniki, “all-star” igralci in bodoči “prebivalci Hiše slavnih, ZDA in njihova bolj ali manj sanjska moštva teh tekem niso izgubljala. Leta 1998, ko je Jugoslavija osvojila naslov svetovnih prvakov, so ZDA nastopale z običajno ekipo zaradi t.i. “lock-outa” v NBA in s tem prepovedi igranja, leta 2001 se je zgodil 11. september in naslednje svetovno prvenstvo, torej 2002, je bilo organizirano v ZDA, v Indianapolisu, kjer je bila košarki po zaslugi Jamesa Naismitha tudi izumljena. Torej, zelo ameriško, zelo jasno – košarka, tako in drugače se vrača domov.
Za začetek – kakšno ekipo so imele takrat ZDA? Niti približno ni bil to tisti res sanjski Dream Team iz 1992 in pa tudi ne sloviti The Redeem Team, ko so se Američani po seriji zanje res nepričakovanih in nepredstavljivih porazov (po Indianapolisu 2002 so dve leti v Atenah sledile olimpijske igre in nov poraz ter “samo” 3. mesto, pa so bili takrat v ekipi recimo Iverson, Marbury, Wade, Anthony, LeBron James, Tim Duncan …, ko so jih recimo kar v prvem krogu premagali Portoričani, kasneje še Litva in potem v polfinalu še Argentina, ko je bilo nenadoma jasno, da tako zelo nedotakljivi pa niso) odločili znova poslati res najboljše, kar so imeli. Nazaj k 2002. Na klopi George Karl, eden od njegovih pomočnikov Gregg Popovich (slednji je, kot zanimivost, po Indianapolisu 2002 zahteval, da se s šampionskih zastav prvakov lige NBA odstrani napis “world champion”), v ekipi pa med drugimi Michael Finley, Paul Pierce, Reggie Miller, Shawn Marion, Ben Wallace, Elton Brand in drugi. Devet “All-Star” igralcev”, med njimi tudi kakšen lastnik prstana prvaka lige NBA. Za Kitajsko je recimo zaigral Yao Ming, za Nemčijo, ki so bili na koncu tretji, Dirk Nowitzki (pa tudi Marko Pešić, sin Svetislava Pešića, Henrik Rodl in drugi), ki je celo prejel naziv najbolj koristnega igralca (MVP) tega turnirja, pri Španiji Pau Gasol, Navarro, Reyes, Calderon, Garbajosa, Turčija je imela ekipa s kar nekaj NBA igralci in potem sta bili tu še Argentina in Jugoslavija. Argentina z Ginobilijem (ki v finalu zaradi poškodbe ni igral, kar je bil morda jeziček na tehtnici), Obertom, Scolajem, Sconochinijem, Nocionijem, Wolkowksyjem itn.
Saj res, kaj pa Slovenija? Selektor je bil Boris Zrinski in leta 2001 so bili na evropskem prvenstvu v Turčiji 13. Naši igralci? Po imenih sodeč, ena najboljših sploh. Milič, Nesterović, Udrih, Bečirović, Smodiš, Lakovič, Jurković, Jagodnik, Gorenc, Tušek in Kraljevič in kot naturalizirani Slovenec, Arriel McDonald. Tisti, ki ste slovensko košarko spremljali v tistem obdobju, veste. Nekateri z NBA izkušnjami, velika večina z dovolj evropskimi, saj je bil to čas, ko so naši igralci dejansko igrali pomembne vloge v evropski košarki in klubih, spet tretji so imeli tedaj ogromno perspektive in apetiti so bili veliki, Kot so pri nas seveda vedno. A seveda se le redko zgodi, da je na klopi dovolj avtoritativen posameznik, ki je sposoben voditi ekipo in iz igralcev potegniti najboljše. No, in da se tudi igralci podredijo kolektivu in ne igrajo zase, je seveda še en čudež. Saj smo ga doživeli, zanimivo, v Turčiji, 16 let kasneje.
In, ker smo bili dolga leta del Jugoslavije, pač SFRJ, in ker smo imeli nekaj posameznikov, ki so desetletja pred razpadom uspešno kosali z legendami, sami postali legende in bili pomemben del jugoslavanskih reprezentanc, pogosto tudi razmišljamo zelo podobno. Saj veste – “lako ćemo”. Zato smo bili na evropskem prvenstvu v Nemčiji 2022 komaj 6., mislili, da bomo na olimpijskih igrah v Tokiu vsaj za 3. mesto z lahkoto pojedli Avstralijo, birokratska neumnost, da se evropski prvak ne uvrsti na svetovno prvenstvo (Kitajska 2019) naj ostane ob strani. A če pogledamo kvalifikacijske turnirje zadnjih let, dobesedno mučenje in serijske neuspehe … slabo. Sploh, če po drugi strani pogledamo uspehe mladih reprezentanc, kar kaže na veliko perspektivo, a tako pač ne gre. Vsi bi milijonske pogodbe, vsi bi nosili drese največje klubov, vozili drage avtomobile in bili zvezde. Pa košarka?
V zelo podobnem položaju se je okrog leta 2000 nahajala tudi jugoslovanska košarkarska reprezentanca. Po začetku devetdesetih in odpravljenih sankcijah (in spet pustimo ob strani, da smo bili “oropani” tekme vseh tekem leta 1992, ko bi se v Barceloni na olimpijskih igrah srečala tisti eni in edini ameriški “Dream Team” in takrat najbrž najboljša jugoslovanska ekipa vseh časov) so bili aktualni svetovni prvaki (1998), v Avstraliji na olimpijskih igrah “komaj” 6., v leto 2000 pa so vstopili tudi s popotnico dveh zlatih in ene bronaste medalje z evropskih prvenstev. Za uspehe zadnjih let je bil odgovoren tudi odlični selektorsko-trenerski tandem Ivković-Obradović. Igralcev, ki so šli skozi reprezentanco v tem obdobju, rajši ne naštevam. Dejstvo je, da je “srbski” ali pač tedaj še vedno jugoslovanski bazen, neprimerno večji od našega in da imajo očitno tudi način dela drugačen. Ker, ja, z mladimi je treba delati in včasih se mi zdi, da bi bilo super, če bi se znova vrnili v osemdeseta, ko mladi pač niso smeli kar tako odhajati v tujino. Ampak, tudi to je cena uspeha največjega med največjimi, Dražena Petrovića, odpiranja meja in vsega tistega, kar je storila liga NBA ter veliki trio Bird-Johnson-Jordan.
V Jugoslaviji so tedaj vedeli, da potrebujejo spremembo. Ne toliko v igralskem kadru, pa čeprav mnogi, sploh starejši, niso želeli (ali mogli) več igrati za reprezentanco, sezone so bile vse daljše, poškodbe na plano ponavadi pridejo ob zaključku sezon in pred temi velikimi, največjimi tekmovanji, ampak na krmilu. In to ne glede na uspešnost in genialnost Ivkovića in Obradovića, ki sta jo dokazovala še leta kasneje. Izbira tedaj je bila dokaj logična, vsaj za ključne može Košarkarske zveze Jugoslavije. Svetislav Pešić. Pisal sem o njem, njegovi karieri in načinu dela, ko sem pisal o njegovi biografiji My Game, My Way in se ne bi ponavljal. Kaj je bilo takrat glede njega najslabše? Da je veljal za Nemca. Ni bil domač trener. In govorimo o trenerju, ki je postavil temelje predvsem mladinskega dela na področju košarke v bivši SFRJ, skozi trdo reprezentančno delo vzgojil prav tisto neprekosljivo generacijo, ki si je konec osemdesetih in začetek devetdesetih podredila svet (in bi strah v kosti nagnala tudi Dream Teamu ’92.). Ne enega igralca, ampak generacijo!
V knjigi Bilo jednom u Indijanapolisu boste skozi takšne in drugačne izjave, pričevanja, obujanje spominov ali pa prispevke in članke iz tistega obdobja, pravzaprav izvedeli vse. Najprej dobesedno osvajalski pohod na evropskem prvenstvu v Turčiji 2001, težave in poškodbe pred odhodom v ZDA, kako prepričati Divca, Stojakovića in Bodirogo, da se vrnejo. Pa potem katastrofalen turnir v Beogradu, nekaj boljši vtis v Nemčiji, očitne in glasne kritike domače javnosti, pa potem za nameček ne le šokanten poraz proti Španiji, ampak še en proti Portoriku, slavje Argentine (prvo sploh) proti ZDA in dejstvo – ne v finalu, Jugoslavija bo proti ZDA igrala (že) v četrtfinalu. Kaj se je dogajalo z Radmanovićem? Kako zelo je Pešić verjel v Miloša Vujanića in Milana Gurovića ter na kakšen način je Divac kljub letom dokazal, koliko je vreden za ekipo ter zakaj je bil Dejan Bodiroga morda res eden največjih (beri: najboljših) evropskih igralcev, ki ni nikoli zaigral v Ligi NBA.
Tisto, kar pri knjigi preseneti, pa je med založniki Košarkarska zveza Srbije (knjiga je izšla 2024), je njena iskrenost. Predvsem ta afera okrog Radmanovića in zakaj je bil dobesedno izločen iz ekipe in ki se je ne spomnim – morda do nas niti ni prišla?!; vsekakor pa je jasno, da se te zadeve dogajajo. A ponekod ostanejo znotraj ekipe, v slačilnici. Pri nas le redko. Žal. Sploh, ker so igralci prevečkrat nad trenerjem. Spori, morda tudi kaj fizičnega, vsekakor se nikoli ne bodo kar vsi strinjali z vsem, potem so tu na drugi strani pričakovanja navijačev in medijev ter seveda še najbolj samh igralcev. Pozabljamo, da je igrati za reprezentanco čast. Vsaj bila je. Tu ni denarja, to je pogosto prosti čas – tisti prosti čas, ko je treba po celi sezoni namesto na dopust še malo delati, se morda poškodovati in gre potem lahko sezona – lahko pa kariera, po zlu. Nekateri (glavni) akterji se avtorju niso odzvali in dobrih dvajset let kasneje niso imeli (ali niso želeli) česa povedati, mnogi so se. Vsekakor bi si želel kakšen uvid, spomin, poklon recimo Bodiroge in Stojakovića, saj sta vključena prek izjav za kakšen drug medij, Pešić je dal avtorju v uporabo odlomke svoje biografije. Nekaj grenkobe je kljub zlatu očitno ostalo, pa ne le pri Radmanoviću.
In ja, morda sem med branjem knjige – bral sem jo v dneh, ko je naša U20 ekipa postala evropski prvak!; preveč razmišljal tudi o naši reprezentanci. Igralcih, selektorju in trenerju, vodstvu oz. Košarkarski zvezi. Funkcionira? Ne funkcionira. In res bi si želel – kot sva si z znanko pisala po zmagoslavju naših fantov nad Srbijo; da bi tudi naši člani igrali s toliko srčnosti, predanosti, želje in navdiha kot člani te U20 ekipe, kjer se nekaterih spomnim, ko se igrali z ali proti mojemu najstarejšemu sinu. Ker, tako se igra za reprezentanco. Na glavo! In potem tudi ljudje to prepoznajo, nagradijo in, spregledajo kakšen poraz – ker so, kakorkoli zlajnano to zveni, igralci pustili srce na igrišču.
In tako sem prebiranjem te Kiševe knjige večkrat razmišljal tudi, kako bi jo morali prebrati odgovorni (hehe) na Košarkarski zvezi Slovenije. Igralci, trenerji. Miselnost, pristop, odločnost … tako se tlakuje pot do uspeha in se tudi uspe. Pa seveda, težko vedno, ampak temelj je obenem tudi osnova prihodnjih uspehov. Tudi Jugoslaviji (kasneje Srbiji in Črni Gori in še malo kasneje zgolj Srbiji) ni vedno uspelo. Daleč od tega. Menjava trenerja (Pešića je recimo nasledil sicer izjemni in uspešni Duško Vujošević, pa se je tudi Pešić vrnil, kot se je vrnil Ivković, prišel Saša Dorđević, pa tudi Obradović), menjava generacij, vse bolj naporne sezone in tudi vse višja pričakovanja. In le kako ne bodo visoka, ko imaš za seboj serijo uspehov kot jih je imela ta Pešićeva ekipa?
Drugi na EP 2009, drugi na SP 2014, drugi na OI 2016, drugi spet na EP 2017 (poraz v finalu prav proti Sloveniji), drugo mesto na SP 2023 in tretji na OI 2024. Za to reprezentanco, za to državo, so to neuspehi. Seveda še mnogo bolj bolijo tisti, ko se na kakšno tekmovanje niso uvrstili ali pa so tam kljub visokim pričakovanjem hitro izpadli.
Teodosić, Bogdanović, seveda Nikola Jokić, Avramović, Kalinić, Jović, Micić, Petrušev, Topić in mnogi drugi. Ter zgoraj omenjeni trenerji svetovnega kalibra, tudi Igor Kokoškov, ki je našo ekipo popeljal do evropskega zlata.
Včasih si je treba pač naliti čistega vina in prevzeti odgovornost. Pri nas s(m)o evropski, svetovni in olimpijski prvaki v kazanju s prstom na drugega ter izogibanju in prevzemanju odgovornosti. Če nič drugega, so na koncu vedno sodniki čisto dober razlog, kajne? Bilo je nekoč … prepričan sem, da bo imela Srbija še kakšen trenutek za zgodovino, medtem, ko bomo mi lahko zgolj obujali spomine. Ne glede na to, da je Luka Dončić trenutno eden najboljših košarkarjev na svetu. Morda je pa ravno to težava?
Albion Books, 2024
maticpise.com 