Res Nullius so nazaj!!! Po dolgih 16 letih z novo ploščo, novimi koncerti in vsaj zame tudi priložnostjo, da lahko končno napišem nekaj o tej fantastični skupini, s katero sem rasel in tudi odrasel.
Zgodba glede nove plošče velenjskih Res Nullius se je zame začela izredno zanimivo. V začetku leta sem se odločil napisati nadaljevanje mojega ljubezenskega romana Leto ljubezni. In ker je glavni junak glasbenik, Slovenec, sem tokrat želel vključiti tudi nekaj več tistih naših, domačih zasedb in pesmi, ki so vplivale nanj. Ali pač name. Še vedno trdim, da Zoran Benčič sodi med najboljše rock’n’roll pripovedovalce (lahko pa v roke vzamete tudi njegov odličen knjižni prvenec Psi brezčasja) zgodb in njihova energija, čustva in sposobnost skozi rock’n’roll povedati tako zelo zanimive zgodbe … preprosto vau! In tako na neki točki naš junak ob velikem povratku v Ljubljano na koncertu s skupino odigra trojček Res Nullius, ko ga čustva povsem preplavijo. In tu nekje je prišla v javnost objava, da se Res Nullius odpravljajo v studio …
Sicer pa se je moja zgodba z Res Nullius začela mnogo prej – ko sem na televiziji prvič videl in slišal njihovo Straight to the Hell z druge plošče Dead Town Dogs. Bili so časi, ko je bilo v Sloveniji ogromno mladih in manj mladih rock skupin, ki so prepričevale s skladbami, takšno in drugačno poetiko, raznoliko glasbo in tudi videospoti. Res Nullius so me nemudoma prepričali. Tukaj ni bilo razmišljanja, samo vprašanje »Kdo so oni in kje lahko kupim kakšno njihovo ploščo?«
Kmalu zatem, bila je druga polovica devetdesetih prejšnjega stoletja, sem jih potem prvič videl tudi v živo. Kamnik, dnevi narodnih noš in v Blues Baru so bili sploh petki rezervirani za odlične koncerte. Komaj sem verjel, da prihajajo Res Nullius. Koncert, ki se ga ne zamudi. Gneča v baru (baru, ne klubu!) je bila takšna, da je basist stal ob vratih stranišča in se moral umakniti vsakič, ko je šel kdo odtočit, pevec Zoran pa je veliko večino koncerta odpel na barskem stolu – v stoje! Rock’n’roll.
Nekje v tem obdobju so izdali ploščo Zdravo je biti divji, za moje pojme še vedno eno daleč najboljših slovenskih plošč, s himnično Rojen leta ’72. Skladba, ki me je osvojila in zasvojila, predvsem mi daje pa še danes tisto prepotrebno moč in samozavest, ko se odpravljam na kakšen pomemben dogodek in pesem, ki sem si jo zavrtel pred odhodi na izpite, opravljanje vozniškega izpita, pred poroko, zagovorom diplome, predstavitvami knjig in še bi lahko našteval. Pa seveda ni le ta pesem, kot tudi ni samo ta plošča – tudi naslednja Revolver ljubezni (če vas ne prepričajo npr. naslovna Revolver ljubezni, Pistoljero, pa 1000 milj do doma, uvodna Mi potujemo, pa Nekje v Sloveniji in Egi, vas ne bo nobena) in potem tista zadnja, Prekletih bazar, sta dokazovali, da so Res Nullius mnogo več kot jim javnost priznava. Poslušalci smo jih častili in jih še danes. Pozabite na 6 Pack Čukurja in Alyo, sploh pa na pretirano pozerske Šank Rock, Res Nullius so tisti eni in edini, največji (rock’n’roll) sinovi Velenja.
Žal sem jih na koncertih videl premalokrat, a je bil vsak poseben. Ko smo recimo takrat zaradi žalovanja ob smrti papeža in prepovedi kakršnihkoli dogodkov pred vrati Orta čakali na minuto čez polnoč, da je nastopil nov dan. Dan za rock’n’roll in noč, ki je ne pozabiš. Pa ko sem šel iz Tivolija, kjer je Manu Chao komaj dobro začel razgrajati, da ne bi zamudil njihovega nastopa. Veliki »jugoslovanski« rock’n’roll trio – poleg Res Nullius še Majke in Partibrejkers; v tedaj še ogabno zatohli Cvetličarni in še nekaj bi jih lahko naštel. Res Nullius so skupina, v katero ne dvomiš.
In Poker mizantropov. Kako zelo so manjkali? Poglejte si slovensko glasbeno, tudi rock sceno, pa vam bo vse jasno. Zelo so manjkali. In ko že uvodoma zagrmi kitarski riff v To je on, veste, da se nimajo namena ustavljati. O tistem raztrganem saksofonskem vložku ne bom izgubljal besed, instrumentalno so čvrsti kot vedno, Zoran pa v maniri kakšnega drugega mojstra bruha verze, male gejzirje človeških neumnosti in modrosti. Naslovna Poker mizantropov v treh minutah pove več bridkih resnic o svetu, v katerem živimo kot so jih drugi nanizali v teh šestnajstih letih, kar smo jih pogrešali. Tu ni balasta, ničesar odvečnega – tista surova energija, odločnost in pokončna drža, ki jih krasi že ves čas delovanja. Moja generacija je osebno izpovedno, zgodbena nadgradnja marsikatere starejše. Verjemite, še vsaj eno stran bi lahko namenil zgolj posameznim verzom in iskricam. Senegačnik na kitari blesti, Časl in Marin sta zanesljiva in čvrsta. Hrbtenica. Avioni padajo, ptice se smejijo z neverjetno melodičnostjo in spevnostjo in še eno ogledalo, nastavljeno nesmislu današnjega sveta. In če smo nekje vmes že slišali verz »kje je Charlie Chaplin, ko ga najbolj potrebuješ«, sledi Tako je govoril Billy the Kid. Pa takorekoč bluesovsko-noirovska Slovenska pastorala, lahko pa napišem tudi story-telling na najboljši možen način. Vse ali nič je popolno nasprotje, noro drveč poklon skladbam s prvenca No one can like the drummer man – prepoznali boste vzorce tako uvodne Bebop! kot Iggy, pt. 1, Plošča, zagotovo njihova najbolj surova, na kateri boste našli recimo tudi odlične Mama in Paraliza, Iggy, Pt. 2 in še kakšen biser. Sledi tista, s katero so napovedali Poker mizantropov – Đoni se vrača in za katero se mi je pred nekaj tedni zapisalo, kako imenitno so z njo ujeli stanje duha v slovenski družbi. Ali so to hoteli? Morda ne. A tistim, ki poslušajo in slišijo, bo jasno. Zadnja ljubezenska pesem je, v skladu z naslovom, močno naslonjena na hrupne in umazane blues vzorce, lirično pa … Zoran pač zna, tudi o ljubezni pripovedati na prav poseben, predvsem pa iskren način. Pesem, ki marsikaj pove med vrsticami. In kot bi mignil, smo pri zadnji, še eni hitri in hrupni, še eni zazrti v zgodovino. Češki Roll, ki se konča skoraj hitreje kot začne in ko skomigneš z rameni in še enkrat pritisneš tipko »play«.
In zdaj čakam. Kaj čakam? Najprej čakam Poker mizantropov na vinilu. Plošče se bom razveselil tudi pri ponudnikih pretočnih glasbenih vsebin, kjer čakam tudi Dead Town Dogs. Noro vesel bom, če nekega dne dočakam vsaj Zdravo je biti divji in Revolver ljubezni na vinilu. Morda se mi nasmehne celo sreča in kje najdem kakšen izvod No one can like the drummer man, saj je edina njihova plošča, ki mi manjka. In seveda, tudi letos (lani sem dočakal Divlje Jagode) komaj čakam petindvajseti december, ko jih bom znova videl in slišal v živo.
Do takrat pa – Poker mizantropov, vsaj enkrat na dan. Rock’n’roll zdravilo za vse čase.
samozaložba, 2026
