Šesta knjiga iz zbirke poučnih pravljic o medvedu Henriju na temo prve pomoči, ki jih pišem za Rdeči križ Slovenije, vsaj zame na pripovedovalski način tudi najbolj zahtevna. Vsekakor pa menim, da preprosto ena tistih, ki jih bo posebej priporočljivo v roke vzeti večkrat v prihajajočih mesecih.
Ob besedah prva pomoč in ognjemet bo najbrž vse kar jasno, da tokratna poučna pravljica ne pripoveduje o kakšnem zanimivem slavju ob recimo svetovnem dnevu prve pomoči ali svetovnem dnevu oživljanja, ampak želimo z njo predvsem ozaveščati. O škodljivosti tako rekoč vseh pirotehničnih sredstev, ki so v Sloveniji tako ali drugače vse preveč dostopna, poceni, podobno skrb zbujajoče pa je potem še dejstvo, da se na (črnem) trgu pojavijo kakšni izdelki skoraj domače izdelave, ki so še toliko bolj nevarni.
Pred dnevi sem med gostovanjem v eni od slovenskih knjižnic prvič tudi takole javno predstavil knjigo, jasno in glasno povedal svoje mnenje in … hja, bilo je nekaj zmedenih pogledov očetov in tudi mamic, še bolj pa so me presenetili najmlajši, ki imajo očitno kar precej izkušenj s takšno in drugačno pirotehniko. »Lepo je,«, »Saj ni nevarno, če hitro vržeš,«, »Jaz samo gledam očija« in seveda »Ja, komaj čakam, da bomo spet pokali!«.
In ko sem začel razmišljati o tej pravljici, sem se pravzaprav postavil v vlogo živali. Pa niti ne medveda Henrija, ampak drugih, domačih in tudi gozdnih živali. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo živali – naj so to psi, mačke, kakšne ptice in še kaj. Kako je tem inteligentnim bitjem, ko gledajo, kako njihovi lastniki v zrak mečejo na desetine in stotine evrov, ki zgolj glasno počijo.
Družini Gabrijelčič sem ob mami in očetu ter dečku in deklici dodal še psa. Meni tako ljubega haskija in mu dal ime Volk. Otroka – 10-letni Črt in 5-letna Miša ga seveda obožujeta in zelo vestno opravljata odgovornost skrbi za psa. Praznično vzdušje, postavljanje novoletnega drevesa, seveda v pričakovanju daril in oče iz kleti prinese tudi velike škatle, ki pa nič kaj ne razveselijo Volka. Ker on se ne veseli praznikov, predvsem pa ne glasnih pokov in eksplozij, ki bodo pretresale okolico njihovega bivališča.
Volk v teh občutenjih ni sam, ampak skrb in nezadovoljstvo delijo tudi številne druge domače živali, ki se družno odločijo, da bodo pač pobegnile. Na silvestrovo, ko pač vedo, da bo pokanja daleč največ in jo mahnejo v bližnji gozd, ki sem ga poimenoval Mir. Nalašč. A seveda so tudi gozdne živali – med njimi je tudi zelo prijazen medved, ki bi sicer rajši spal, a zaradi prazničnega hrušča in trušča ne more; pozabile, kaj je to mir. Ker ne, niso le mestne in domače živali tiste, ki trpijo, ampak tudi tiste prostoživeče, vmes sem nanizal še nekaj zelo slabih primerov vandalizma in uporabe pirotehničnih sredstev, ki ne bi smele biti nikomur v veselje, kaj šele v ponos.
V družini Gabrijelčič ter seveda tudi drugih družinah, kjer pogrešajo hišne ljubljenčke, se seveda zaskrbljeno sprašujejo, kje se na silvestrovo nahajajo njihove ljubljene živali. In seveda pridejo do spoznanja, da je pa njihove živali morda strah in niso navdušeni nad pokanjem in bleščečimi ognjemeti.
In potem še eksplozija! Tukaj sem vpletel en lasten spomin, ki ostaja v meni, ko sem kot 5-letni fantič novo leto čakal pri teti na Švedskem in je v njihovem bloku gromko zadonelo. Naslednji dan smo videli močno skrivljena vrata dvigala in veliko krvi. »Nekomu je odtrgalo roko,« je rekel stric. Krasno, res.
V naši pravljici je poškodba pač splet nesrečnih naključij, samovžig, seveda smo v to vključili klic na 112 in na konec kot običajno, tokrat algoritem v primeru opeklin ter kako zaustaviti hudo krvavitev.
Konec dober, vse dobro? Seveda boste prebrali in ugotovili, kako se konča za družino Gabrijelčič, njihovega Volka in poškodovanega soseda.
Osebno – in mimo službe; sem mnenja, da je pirotehnika pač slaba, škodljiva, nepotrebna in če k temu dodam še nevarna ter tudi draga, je moje stališče najbrž jasno. In ne, zgodbe s tako vsebino nisem napisal samo zato, ker bi mi tako nekdo naročil. Tako opekline kot hude krvavitve bi lahko vsekakor nagovorili tudi skozi kakšen drug, ravno tako vsakdanji primer. Res je moja velika želja, da se kot družba začnemo zavedati o vseh škodljivih vidikih uporabe pirotehnike in da – podobno kot si želim, da bi se najmlajši zavedali pomena prve pomoči; z ozaveščanjem začnemo pri najmlajših.
Brez ocene,
Rdeči križ Slovenije, 2025
