Trbovlje so vsekakor eno najbolj zanimivih slovenskih mest, z bogato rudarsko (ali pač knapovsko) tradicijo, pa tudi s številnimi zanimivimi umetniki in ustvarjalci. Vsekakor lahko rečemo, da tudi Vid Šteh, avtor te zbirke kratkih zgodb, spada mednje.
Hudič Trbovlje trese – Grozljive zgodbe iz osrčja Zasavja je zbirka 15 kratkih zgodb. Grozljivih in strašljivih. Avtorju se vidi, da odlično pozna rodne Trbovlje, ulice, parke, zgradbe, navade, skrivališča, lahko bi rekli, da tudi ljudi in njihove, tudi najbolj temačne skrivnosti. Kakšno urbano ali pač knapovsko legendo, ki jih spretno vpleta v zgodbe.
Težko je reči, katera me je najbolj navdušila. Priznam, da me nobena ni pustila ravnodušnega (no, v slednjo kategorijo sodi kvečjemu Počitnice, ki mi nekako štrli ven) ali da bi me razočarala. Vse imajo pričakovanje nečesa, strašnega ali celo groznega, včasih ostudnega in odbijajočega, pa obenem delujejo povsem verjetno. Pestra paleta čustev, s katerimi se spopadajo junaki in junakinje, pristnost in iskrenost.
Smrad, Pokopališka vzgoja, Mama je doma, Otroci z Ribnika, pa Kurilna sezona, Zadnji šiht, Deveta ambulanta, Revirski vampir, Siva in zadnja ter obenem naslovna, Hudič Trbovlje trese so vsekakor tiste, ki vsaj zame izstopajo. Nemalokrat sem pomislil na ploščo Adijo knapi skupine Orlek, ob vsej čudni temačnosti tudi na Laibach in pa nemalokrat na pesem Uroša Zupana Trbovlje, ki so jo tako imenitno uglasbili Hiša.
Koliko povedati o posameznih zgodbah in ne povedati preveč? Objestnost mladine, ki tudi mrtvih ne pustijo počivati, oskrunijo celo obeležje, a le do trenutka, ko jim je izstavljen račun. Z dolgovi vred. Ali pač tista pogosto nerazumna poteza, ko najdejo kakšnega človeka z že dolgo pokojnim svojcem, doma, morda celo v postelji. Zakaj? Številne rudniške legende o vdovah, sestradanih otrocih, maščevalnih duhovih, živih pokopanih, izginulih, a nikoli pozabljenih. Nenavadna maščevalnost, kaznovanje, utapljanje žalosti v alkoholu, neizbežne bolezni in srečanje s smrtjo. Izginjanje narkomanov ali pa celih družin. Navezanost, skoraj ljubezenski odnos, s kakšnim nenavadnim bitjem, kot je recimo podgana. Vonj po premogu, po zatohlem, pozabljenem, po umiranju in smrti.
O vsem tem – in še marsičem, se Vid Šteh v zgodbah sprehaja z neko navidezno lahkotnostjo, celo igrivostjo, tu pa tam bi lahko celo rekel da z mladostno brezbrižnostjo, ki jo skozi zgodbe tiho obsoja. Tako kot nespoštovanje knapovske (250-letne) tradicije, ki je vsekakor zaznamovala tako Trbovlje, celotno Zasavje oz. slavni črni revir, seveda pa tudi to knjigo. Moram priznati, da mi je veliko zanimanja prebudil tudi stavek “Rajši smo mrtvi ljudje kot živi psi!”, ki ga je v zbirki Bog v Trbovljah zapisal Ludvik Mrzel in za katero se mi zdi, da bi jo bilo vredno poiskati.
In ko smo pri trboveljskih posebnežih, na nek način ne moremo mimo Vilija Fajdige, resnično legendarnega trboveljskega “blueserja” in enega prvih, ki je na tej strani Alp (za Trbovlje je kar težko reči, da gre za sončno stran) kitaro igral s “slide” tehniko. Nekakšen trboveljski Robert Johnson. Pesmi – v zelo grobi in surovi obliki; Vilija Fajdige so zabeležene na plošči Za fuk pa špila gramofon (verz, ki ga je uporabil Andrej Guček iz prej omenjene zasedbe Hiša), ena od njih pa nosi naslov – Hudič Trbovlje trese.
Hudič Trbovlje trese priporočam. Razgibane in nepredvidljive kratke zgodbe, ob katerih vas bo zagotovo vsaj malo zmrazilo, zagotavljam pa vam, da boste odslej Trbovlje gledali drugače.
Primus, 2026
