
Veste kaj? Harry Hole je nazaj. Štirinajstič. Izvirno Nadeskudd, angleško Kill Shot, srbsko Završni kadar, kako bo v slovenščini … ne vem. Dejstvo pa, da je knjiga v izvirniku izšla sredi avgusta letos in sem konec oktobra v Beogradu že lahko kupil srbski prevod.
Po treh letih sem se vrnil na Beograjski knjižni sejem, po treh mesecih v Beograd in ne, tale uvod nima prav nobene veze z Nesbojem ali Holejem. S knjigami pač. Vstopnina na Beograjski knjižni sejem je okrog pet evrov in sejem načrtno bojkotirajo največje srbske knjižne založbe ter tudi nekateri manjši založniki. Meni se je še vedno zdelo, da sem v tistem sobotnem dopoldnevu na sejmu videl več obiskovalcev kot jih bo v Ljubljani najbrž v celem tednu. Največ je bilo otrok oziroma mladostnikov, ki so iz sejmišča odhajali s polnimi vrečami knjig. Razlog je preprost – knjige so v Srbiji poceni. In to ne le v času knjižnega sejma, ampak so pač veliko cenejše kot pri nas. Vsaj srbske (bodisi prevodi ali pač domačih avtorjev), angleške stanejo približno enako kot pri nas ali so celo malenkost dražje. (No, na sejmu smo recimo klasike lahko kupovali za 500 srbskih dinarjev in manj!). Za tega Nesboja, o katerem bom v nadaljevanju pisal, sem odštel 1200 srbskih dinarjev, dobrih deset evrov. Najbrž je bil dodan še kakšen popust in je bila še manj. Knjige na sejmu smo lahko kupovali za manj kot deset evrov in v času sejma tudi knjigarne založnikov, ki sejem sicer bojkotirajo, v svojih poslovalnicah nudijo izredne popuste. Na posamezne izdajo, večji nakup in tako naprej, na koncu dodajo še kakšno darilo. Konkreten kup knjig (mislim, da jih je bilo na koncu enajst), za katerega mislim, da sem odštel po grobi oceni okrog sto evrov, bi me pri nas stal vsaj (!) dvakrat več. In teh vrstic nikakor ne razumite kot poziva k bojkotu Slovenskega knjižnega sejma – ne, nikakor! Pojdite tja, raziskujte, kupujte, berite. Prej je to poziv odločevalcem pri nas, da delajo nekaj narobe. Zelo narobe.
Nesbo in Hole, štirinajstič. Pri nas je Krvava luna izšla pred dvema letoma in že takrat sem napovedal, da nas čaka še vsaj ena. Vmes smo dočakali Holeja v TV-seriji (ena sezona, druga je menda v delu), ki je bila naslonjena predvsem na Pentagram, pa prvo knjigo iz nove serije (Wolf Hour, v srbskem prevodu kot Minesota, Nesbo jo je prišel tedaj v Srbijo tudi promovirat), ki je v slovenščini še nisem zasledil in sedaj tole – recimo kar Završni kadar; za katero si upam morda celo trditi, da je zadnja s Harryjem Holejem v glavni vlogi. Morda je kriv naslov, morda je kriv konec. (In ne, naj vas ne skrbi, pa tudi kakšen pretiran kvarnik ni, ampak Harry NE umre.) Konec je spokojen in v nekakšnem “western” slogu, ko glavni junak odjezdi v sončni zahod.
Prej se pač dogaja marsikaj. Nesbo je šel tokrat, morda navdahnjen tudi s prisotnostjo ali sodelovanjem pri TV-ekranizaciji Pentagrama, v filmski svet. Tisti, ki vam je ta svet vsaj malo bližje ali bolj znan, veste, da je tam vedno prisotnih ogromno ljudi – ne le glavni in stranski igralci, pa seveda režiser, scenarist, direktor fotografije, lučkar, ozvočevalec, kamermani in drugi scenski delavci, maskerji, morda kaskaderji in še bi lahko našteval. Ins eveda, ko se snemanje enkrat konča, na vrsto pridejo montažerji, oblikovalci zvoka, koloristi in še kdo. Spet, ni jih malo. Pogosto se ti ljudje lahko poznajo, ker so že kdaj na kakšnem projektu delali skupaj, morda so skupaj študirali, se srečevali na avdicijah in po tednih in mesecih ali dlje, postanejo na nek način družina.
Zgodi se umor. Na novega leta dan. Ko tudi Harry razmišlja o umoru, pravzaprav samomoru. No, pravzaprav se v razmaku nekaj ur zgodita dva. Sprva se zdita nepovezana, pa čeprav med umorjenima obstajajo neke povezave. Kmalu sledi še tretji in očitno postane, vsaj Katarini Bratt, da je na oselskih ulicah nekdo zelo nevaren. Nekdo, ki skoraj sistematično mori ljudi s prizorišča snemanja zgodovinskega filma. Vprašanje je, kot tolikokrat pri Nesboju, kdo bo naslednji? Čeprav nimajo pojma, zakaj. Oleg Fauke, Harryjev pastorek, ki se je pridružil policiji, prevzame enega od treh umorov. Tistega, za katerega sprva sumijo, da je šlo za samomor. In Harry? Harry si v prvih dneh novega leta najde novo službo – pri zavarovalnici, kjer je odgovoren za odkrivanje zavarovalniških goljufij. Visoke zavarovalne vsote v primeru smrti, celo samomora in podobno. Seveda se njegova in policijska raziskava kaj kmalu prepleteta, Harry da odpoved in se izredno pridruži policiji. Ali so nad njegovim povratkom vsi navdušeni? Seveda ne. Pa čeprav je vsem bolj ali manj jasno, da brez njega in njegove genialnosti primera – primerov, ne bodo rešili.
Jasno je, da je na delu serijski (ali pač množični?) morilec in da bo mera polna – morda sta celo dva. Tisto, kar ve skupaj dela tako zelo zanimivo in posebno je, da s prizorišči in trupli ter samim postopkom poustvarja določene prizore in se na klanja tudi spregledanim filmom različnih žanrov, čeprav krmari predvsem skozi žanr horrorja in grozljivke. Prav na tem mestu se najbolj izkaže Oystein, ki ne potrebuje prav veliko, da prepozna kakšno sceno in jo poveže z ustreznim filmom. Nenazadnje je, preden je postal taksist, delal v izposojevalnici videokaset, dokler so te še obstajale. Jasno je, da je morilec nekdo iz filmskega sveta in nekdo od tistih, ki sodelujejo pri snemanju filma o kralju Haakonu v času druge svetovne vojne.
Nesbo je tokrat v ospredje poleg reševanja zločinov postavil vse bolj napet odnos med Olegom in Harryjem in bralcu se bo zdelo, da je Oleg ne le Harryjev pastorek, ampak kar sin, saj ponavlja njegove številne napake. Vmes je seveda ženska. Navdušuje – tu si upam reči, da mu je dal Nesbo morda nekoliko bolj izrazito vlogo tudi zaradi TV-serije; slavni taksist Oystein, z neverjetnim poznavanjem filmov, podrobnosti, hitrim sklepanjem in duhovitostjo. Stranskih likov je tokrat – kot sem zgoraj našteval vloge pri ustvarjanju filmov; res veliko. Povezave med njimi se na trenutke zdijo, kot bi bral Igro prestolov – kdo je s kom in zakaj, kdo je ali bi koga (karkoli že), kdo si je želel, kdo je varal, pustil na cedilu in razočaral ter seveda – tisto bistveno – kdo mori?
Nesbo tudi tokrat spretno in odlično zavaja. Več kot enkrat. Tako niti tisti, ki ga ali jo boste imeli na sumu od začetka, sploh ne tisti/a, za katerega bo vse kričalo, da je kriv/a, seveda ne bo pravi/a. In tudi tokrat, Nesbo ne pripoveduje le ene zgodbe. Pa seveda, kot že tolikokrat, razveže spletkarski vozel in zelo spretno poveže niti ter zadevo zaključi. Tokrat, pravzaprav zelo presenetljivo. Res se ne morem znebiti občutka, da je Holeju namenil skoraj pravljičen zaključek.
In čeprav me Nesbojeve ne-Holejeve knjige ne prepričajo tako zelo (sem pa radoveden, kaj snuje v Wolf Hour), si vseeno želim, da je tole res zadnja. Po skoraj tridesetih letih od Netopirja, vseh smrtnih nevarnostih, umorjenih kolegih in kolegicah, izgubljenih ljubeznih, letih takšne in drugačne omame in izgube, seveda rešenih zločinih, prevarah in izdajah, za katere se zdi, da se na nek način zrcalijo celo v tej knjigi, je čas za pokoj. Harryja Holeja, da ne bo pomote.
In če je temu tako, bom rekel Hvala za vse neprespane noči, razmišljanja in ugibanja, za navdih in nemalokrat tudi obup, kako naj vendar napišem kaj, kar bo vsaj približno tako dobro kot je Nesbojevo najslabše.
Laguna, 2026
