Knjiga, ob branju katere sem se (pre)večkrat počutil zelo nelagodno. Selma Skenderović je nekakšen »ženski Goran Vojnović« prihajajoče generacije ustvarjalk, ki ne pripadajo nikomur. Tale zadnja oznaka mogoče zveni malo grobo in naj jo pojasnim – Goran Vojnović v svojih romanih in zgodbah, naj so izmišljene (čeprav to niso nikoli) ali pač (avto)biografske, pogosto piše o tejNadaljuj z branjem “In če vsi pozabijo”
Author Archives: Matic Slapšak
My Game My Way
Svetislav Pešić je v svetu ne le jugoslovanske, ampak kar svetovne košarke, znan kot eden najboljših trenerjev, naj si bo na klubski ali reprezentančni ravni. V tej avtobiografiji razkriva, kako se je iz dobrega igralca razvil v odličnega trenerja in v drugem delu postreže z nekaj že kar strokovnimi vpogledi v delo trenerja in sevedaNadaljuj z branjem “My Game My Way”
U lancima
Kolegica (sem kar malo drzen s tem izrazom, a o tem kasneje) Nina Savčić mi je svoj (kratki) roman U lancima podarila, ko sva se poleti 2024 naključno srečala v Beogradu. Ninin spisek izobrazb in dosežkov ter tudi nagrad je dolg in sodeč po tem romanu, več kot zaslužen. A zgodba se ne začne poletiNadaljuj z branjem “U lancima”
Pamtim to kao da je bilo danas
Naslov knjige oz. biografije, po katerem boste ljubitelji jugoslovanskega rocka nemudoma vedeli, o kom knjiga govori. Gre za uvodni stavek pripovedne pesmi z istim naslovom na prvencu Das ist Walter in kot uvod v eno najbolj znanih pesmi – Zenica Blues. Zabranjeno pušenje, ena najbolj znanih in zagotovo tudi poslušanih glasbenih zasedb iz tistega (osemdesetaNadaljuj z branjem “Pamtim to kao da je bilo danas”
Dobri ljudje, vešči nasilja
Na Luko Zorenča sem bil »opozorjen« že ob izidu njegove prve knjige Ris, izpoved bivšega pripadnika specialnih sil. Čeprav jo imam nekje na polici, sem jo preskočil oz. me čaka na branje in zagrizel v tole nadaljevanje … Ali je bila odločitev prava in bi bilo morda vseeno boljše, da bi se z glavnim akterjemNadaljuj z branjem “Dobri ljudje, vešči nasilja”
Hard land
Benedict Wells orihaja na seznam avtorjev, ki ne razočarajo. Po fantastičnem O koncu žalosti sem takorekoč na dah, predvsem pa z užitkom prebral še Hard land, pripoved o odraščanju v majhnem ameriškem mestu sredi osemdesetih. Hard land sicer nosi naslov po pesnitvi Williama Morrisa, ki je na nek način rdeča nit, ena od 49 velikih skrivnosti mesteca Grady,Nadaljuj z branjem “Hard land”
Nikar tako resno
Po kar dveh biografijah Luke Dončića je v moje roke prišla še biografija njegovega NBA sotrpina in (menda) velikega prijatelja, Nikole Jokića, s pomenljivim naslovom Nikar tako resno. Nikar tako resno je seveda prevod slavne Jokerjeve (ne Jokića kot Jokerja, ampak stripovskega Jokerja iz serije o Batmanu) izjave »Why so serious?«, Nikolo Jokića pa v NBA (in širše)Nadaljuj z branjem “Nikar tako resno”
Knjigica
Zakaj pomanjševalnica? Ali ni Ternovšek Aljoša in ne Peter? In zakaj ima na naslovnici čudne modrikasto sive lase, da je videti kot kakšen grški filozof? Ta in druga vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem v roke dobil Knjigico. Priznanje – ne vem veliko o gledališču. Žal ga tudi obiskujem preredko in ko semNadaljuj z branjem “Knjigica”
Smrt v rezidenci
Drug roman Karmen Petric (po lanskoletnem ljubezenskem Prste stran) je bil zame precejšnje presenečenje. Smrt v rezidenci je namreč prvovrstna kriminalka, ki sprva deluje skoraj klišejsko, a se iz strani v stran razvije in te le izjemoma spusti iz oprijema. Pisanje kriminalk je zahtevno. Najbrž podobno zahtevno kot pisanje ljubezenskega romana – oba z določenimi žanrskimi posebnostmi inNadaljuj z branjem “Smrt v rezidenci”
Drvo
Priče o pjesmam piše na spodnjem robu zanimive naslovnice. Čigave zgodbe in o katerih pesmih? Zgodbe 26-ih ustvarjalk in ustvarjalcev iz različnih področij ustvarjanja, ki so jih tako ali drugače navdahnile pesmi enega največjih pesnikov tega področja, Zlatana Stipišića, bolj znanega kot Gibonni. Na knjigo me je – kot še na kaj drugega zanimivega lanskoNadaljuj z branjem “Drvo”
maticpise.com 