Naslov knjige, ki pove veliko ali pa nič. A če pred naslov dodamo avtorja – Stephen King in za naslov še dodatek »A memoir of the craft«, potem je bolj ali manj jasno, da je tole kar obvezno branja. Pa naj ste ljubitelji Kingovih del, (bodoči) pisatelji ali preprosto bralci.
Priznam, da sem knjigo v različnih obdobjih že nekajkrat držal v rokah, pa me je nekaj (ponavadi kakšen drug mikavnejši naslov) vedno odvrnilo od nakupa. Potem mislim, da je bilo lani (torej 2023), ko mi jo je začela podariti ena najbolj zvestih spremljevalk mojega bloga, pa sem si jo le nekaj dni prej kupil že sam. Nekaj mi je pač reklo, da je to knjiga, ki jo moram imeti. Pa je obtičala na polici, v dolgi čakalni vrsti (pri meni je bralna čakalna vrsta skoraj daljša kot v slovenskem zdravstvu), vse dokler je nisem znova dobil v dar, tokrat brez napovedi. Jaka Tomc, ki sem mu še vedno neizmerno hvaležen, da je izdal mojo prvo knjigo (Zvezdne pravljice) mi jo je s čudovitim posvetilom podaril za rojstni dan, ki sem ga zaznamoval z izdajo svoje druge knjige – Mračni labirinti.
In sem začel … najprej del imenovan C. V., ki je pravzaprav to, kar nakazuje naslov – Kingov (pisateljski in osebni) življenjepis. Ena najkrajših »biografij«, kar sem jih bral in to zelo plodnega avtorja. Ampak recimo, da boste v tem delu izvedeli skoraj vse – kako je odraščal, kaj ga je navduševalo kot otroka in kot mladostnika in kaj ga seveda navdušuje še danes ter predvsem, kaj ga je navdihovalo. Ne, ne boste presenečeni. Mogoče je mnogo bolj presenetljiv tisti del, kako dolgo je trajalo, da mu je uspelo, pa še ta uspeh bi dandanes najbrž odpravili z zamahom roke. Ampak če se sprašujete, koliko avtorjev v Sloveniji dejansko živi od pisanja, pomislite na ameriško tržišče in kako težko je uspeti tam. Ampak kot vemo, Kingu je uspelo, pri čemer pot niti približno ni bila lahka, da je od kratkih zgodb in neskončnega števila zavrnitev prišel do Carrie in potem naprej. In seveda, danes živi od pisanja. Pa najbrž mu niti pisati ni treba več glede na število doslej napisanih in izdanih knjig, novih in novih ekranizacij, bodisi filmskih ali v podobi TV-serij, zvočnih knjig itn.
Kar nekaj mnenj sem prebral, da je ta prvi del knjige izredno berljiv in zanimiv, tisti drugi, dobesedno On writing, pa malo manj. In pravzaprav res – tisti prvi, precej »tehnični« del, je sploh za pisce sicer zanimiv in z veliko uvida, a dolgočasen. Čeprav – kot napiše sam King – ta knjiga ni čarobna palčka in ne pričakujte formule za uspeh, boste pa našli številne koristne nasvete. Spet, koristili so njemu in glede na to, da mu ni uspelo čez noč in da se še vedno zaveda, da niso vsa dela popolna, je vse skupaj vredno prebrati. Pa pustimo zdaj tehnikalije okrog dolžine stavkov, dialogov, pridevnikov, prilastkov, aktiva in pasiva ter ne vem katerih slovničnih pravil, za katere priznam, da so mi celo v slovenščini postali tuji (res sem imel neizmerno srečo, da sem imel tri leta srednje šole odlično profesorico, ki nas je bogatila s književnostjo, so pa moji srednješolski časi že neka polzgodovina), kaj šele, da bi jih razumel v angleščini.
Tisto, kar se je meni kot bralcu (in piscu) zdelo pomembno je to, da sem se s Kingom v marsičem lahko poistovetil. Pozor – ne enačil, ampak poistovetil. Sicer sem prepričan, da ne bom nikoli živel od pisanja in da bo to za vedno moj hobi ter odličen ventil za sproščanje (vsega mogočega) in da potrebujem redno službo, od katere pa se ravno s pisanjem lahko odklopim. Ampak dejstvo, da mi (seveda ne samo meni!) nekdo kot King napiše, da če želim dobro pisati, potem moram veliko pisati in morda še več brati. Eno gre z drugim. Torej – ko berem knjige in pišem o njih, je to zame zelo dobro. Prebrane knjige seveda vplivajo name kot pisca, morda pa je zame še bolj pomembno to, da se discipliniram in pišem.
Nekoč davno tega sem imel to rutino – mislim, da sem tedaj prebral, da je imel Jack London (moj prvi pisateljski vzornik) dnevno rutino napisati 100 vrstic. Vrstic nisem nikoli štel, sem imel pa rutino, da sem se usedel za računalnik in pisal. Ko sem se »spraznil«, sem pač nehal. Dobro, davno tega ni bilo redne službe, gospodinjstva, magistrskega študija, treh otrok in števec let je bil precej nižji, tako da je bilo marsikaj lažje. Ampak – bi moralo biti sedaj težko? Včasih pač ne morem pisati eno uro, ampak samo 15 minut, ampak v tem času dam ideje ven iz sebe. Spet drugič se planeti in zvezde poravnajo in lahko pišem uro ali dve. In seveda pridejo trenutki, ko se vse skupaj ustavi … pa je včasih dovolj, da grem na sprehod in potem komaj sproti vse skupaj zapisujem v telefon, pridem domov in – akcija. Tako (z idejo v petek ter dvema 45-minutnima sprehodoma v soboto in nedeljo) sem nedolgo tega v enem samem koncu tedna napisal 12-stransko zgodbico na temo prve pomoči in srčnega zastoja.
In to so te stvari, kjer sem se s Kingom lahko poistovetil. Način, kako razmišljam in pristopam k pisanju, je pravi. Ker v tem uživam in to počnem brez pritiska. In čeprav ni v moji navadi, bom tokrat objavil citat (ja, saj vem, tiste kratke redno objavljam na družbenih omrežjih), nekje iz zaključka, kjer King zapiše takole: »Writing isn’t about making money, getting famous, getting dates, getting laid, or making friends. In the end, it’s about enriching the lives of those who will read your work, and enriching your own life, as well. It’s about getting up, getting well, and getting over.«
Preprosto? Ne, ni. Vedno bolj razumem očeta, ki mi je pogosto rekel, ko je kakšen naš športnik zašel v rezultatsko krizo, da to je pa zato, ker je začel razmišljati. Ni mi bilo jasno. Pa saj je prav, da razmišljajo, kako bodo dobri, boljši, najboljši? Ste že slišali (ali pa prebrali?), da se Luka Dončić igra košarko? Ne »da jo igra«, ampak »da se jo igra«. Bistvena razlika. Sproščen, brez pritiska, uživa in se igra. Spomnite se smučarskega skakalca Petra Prevca, kakšne rezultate je in uspehe je doživljal v poslovilni sezoni in se spomnite še tiste njegove šampionske sezone, ko je osvojil takorekoč vse mogoče – lahko so bili slabi pogoji, celo skok se mu mogoče ni posrečil, pa je zmagoval. Poglejte kolesarskega asa Tadeja Pogačarja ali pa plezalko Janjo Garnbret. Užitek jih je gledat, ker uživajo. Nedolgo tega sem najmlajšemu sinu rekel, da so njemu ljubi Joker Out začeli preveč razmišljati in so izgubili tisti čar, ki jih je krasil pred leti, ko so bili »samo« ena skupina, ki je šla na oder in preprosto igrala. No, mogoče so se v tisti fazi po Dončićevo oni igrali glasbo. Siddharti se je po bežigrajskem stadionu zgodilo podobno in resnici na ljubo – ko si enkrat na točki, ko moraš preseči samega sebe in biti še vedno boljši od vseh drugih, začneš razmišljati …
Res si ne želim predstavljati (ali bi moral napisati razmišljati?), da bi recimo meni osebno uspelo napisati knjigo, ki bi bila uspešnica, ki bi se morda prevedla v kakšen tuj jezik in bi za nameček doživela še ekranizacijo. Kaj potem? Pritisk založbe, bralcev, javnosti, kup novih »prijateljev« in potem … potem, ko ti ne uspe? Potem si pa muha enodnevnica. Torej? Ne, hvala.
Z izjemo enega majhnega dela (tistega tehničnega), je On writing zelo dobro, zanimivo in dobrodošlo branje. Tudi seznami knjig, ki jih je King prebral, so zelo zanimivi. Ob rednem prevajanju in izdajanju njegovih del (čakam pa na ponatis Tisto) se seveda sprašujem, kako in zakaj se nihče ne opogumi in prevede ter izda te knjige? Upam zgolj, da se naš veliki marketinški guru po knjigi nasvetov, kako »preboleti« izgorelost, ne odloči napisati še knjige o tem, kako napisati uspešnico. Ker King ne piše o tem. King piše o tem, kako pisati in v tem uživati.
Hodder, 2012
maticpise.com 