Stop igra

Jaka Tomc je napisal knjigo, mimo katere ne bi smeli iti. Knjiga, ob kateri se je vredno ustaviti, pomisliti in pogledati, kakšna je igra (življenja), v kateri smo glavni igralci mi sami. Stop igra je knjiga o precej zoprnem bolezenskem (duševnem) stanju, ki pa jo boste prebrali na dušek.

Na naslovnici boste na vrhu našli napis »Avtor uspešnice Manični poet«, kar vsekakor drži, čeprav bi Jaka lahko med uspešnice navedel tudi katero drugo, uspešnejšo knjigo – npr. 720 utripov srca, Androidi čutijo v barvah ali celo Začetek konca in Iluzija resničnosti. Ampak kar se tudi v Stop igri sooča s pravzaprav identično tematiko kot v Maničnem poetu, je zapis najbrž kar na mestu. In ne moremo mimo podnaslova – »Moje življenje z bipolarno motnjo«.

Kaj je bipolarna motnja? Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki lahko povzroči veliko težav v življenju, značilna pa je po tem, da se pri človeku z motnjo izmenjujejo obdobja veselega in evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in pomanjkanja energije, z drugo besedo depresija. Posamezne epizode lahko trajajo po več tednov, značilno pa je, da depresivne epizode trajajo veliko dlje in so pravzaprav tudi nevarnejše.

Kaj našteto pomeni v praksi? Da recimo v stanju hipomanije lahko (skoraj dobesedno) premikate gore, se zlepa ne utrudite – lahko kuhate, pospravljate, ustvarjate, hodite, ste družabni in v središču pozornosti, naredili bi dobesedno vse (in ste v to tudi prepričani, včasih celo odločeni kaj takega storiti), potem pa kot bi vam nenadoma zmanjkalo baterij. Ne postopoma, ampak lahko kar naenkrat. Iz 100 % na 0 %! Takrat padete v depresijo in najbrž vam je to stanje mnogo bolj znano – potrtost, žalost, dvom vase in v svoje delo, samomorilnost, apatičnost, brezvoljnost in totalno pomanjkanje energije. Kup nesreče, dobesedno.

Na neki točki se človek lahko teh padcev (ali vzponov) in nevarnosti, ki pridejo z vsem skupaj, začne zavedati. In poišče pomoč. Pomoč poišče na psihiatričnem oddelku, kjer ima praviloma že kartoteko oz. zgodovino in tam ostane, dokler zdravniki ne presodijo, da osebo lahko »spustijo« nazaj v normalno življenje. Nikoli pa pravzaprav ne vedo, za kako dolgo.

Jaka v Stop igri piše o vsem tem – o težavah, s katerimi se je spopadal on sam in težavah, ki so jih imeli njegovi bližnji, pa tudi znanci, prijatelji, celo popolno neznanci. Vključil je zapise in spomine prijateljev in sorodnikov, skozi leta in različna obdobja ter intenzivnosti obeh stanj. Zanimivo je brati njegova lastna opažanja, dnevniške zapise, spremljanje stanja in zapisovanja vsega, kar se mu je zgodilo oz. česa se spominja. Knjiga ni pisana kronološko, ampak je tudi oblikovno narejena tako, da ne boste imeli težav, kdaj berete o katerem obdobju, poleg tega boste lahko primerjali razlike skozi leta. Mogoče bo kdo pomislil na film Kraljevi ribič, drugi na Čudoviti um, tretji na Let nad kukavičjim gnezdom. Tako noro (hm, morda ne najbolj primeren izraz?!) oz. neverjetno se zdi vse skupaj. V knjigi ne manjka zdravniških izrazov, izpisov kartotek, naštevanja zdravil in odmerkov, kjer bi laičnemu bralcu prišel prav kakšen slovarček z neko osnovno razlago.  

Pri knjigi me ni tako zelo osupnilo to, da sem stvari lahko povezal s filmi, pa celo z žal že pokojno družinsko prijateljico, za katero sedaj lahko trdim, da se je spopadala z bipolarno motnjo. Ne, kar prestrašilo me je to, da sem v opisanem prepoznal tako nihajoča stanja starejšega sina in tudi samega sebe. Pri obeh se mi sicer zdi, da je mnogo bolj prisotna ta maničnost, ko se preprosto ne znava ustaviti, zadihati in kakšno stvar narediti malo bolj premišljeno, umirjeno in tudi temeljito. Hipno navdušenje, številne (tudi nemogoče) ideje, drvenje sem ter tja, nezmožnost ustaviti se, pa čeprav za potrebe uživanja v doseženem …  

In če zaključim … Stop igra je vse tisto, kar bi moral biti Manični poet. In ne, ne gre za nadgradnjo, saj je zgodba povedana drugače, zdi se, da celo skozi oči drugačnega človeka. Stop igra je avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanja z bipolarno motnjami – manijami in depresijami. Življenje niti približno ni preprosto, a kot zapiše Jaka, je lahko »v redu«. Prebrali in spoznali (mogoče tudi prepoznali) boste veliko o sprožilcih, znanilcih, posledicah, reševanju sveta (in samega sebe), pisanju svetovne uspešnice, ljubezni, uspehih in neuspehih, veselju in žalosti. In seveda vsem vmes – o hospitalizacijah, padcih in vzponih, remisijah in terapijah. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da je »biti v redu« točno to – v redu. Nič več. Nič manj, a za nekoga z bipolarno motnjo je to lahko ves svet. Celo življenje, biti v redu.

Rating: 4 out of 5.

Proksima, 2023

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: