Siddharta – Id20

Siddharta – Id20

20 let je minilo lansko leto od izdaje zagotovo enega najboljših prvencev v zgodovini slovenske glasbe, s katerim so nase opozorili znanilci nove dobe in zvoka rock glasbe – Siddharta. Dvajset let, nekaj ključnih kadrovskih menjav in mejnikov kasneje so prvenec ne le ponovno izdali, ampak tudi posneli. Rezultat?

Leta 1999 Siddharta niso bili več novo ime na sceni, saj so imeli za seboj že lepo število koncertov in tako, kot so se takrat otepali primerjav s Heroes del Silencio, so se jih kasneje z Rammstein in Laibach, a vseeno so takrat začrtali neko smer in v naš prostor vnesli svežino. Seveda me bodo nekateri potegnili za ušesa, češ o kakšnih znanilcih nove dobe govorim, saj so imeli recimo Big Foot Mama takrat zunaj že tretjo ploščo. Big Foot Mama so izšli iz zapuščine Sokolov, torej zelo bazičnega rock’n’roll zvoka, medtem ko so Siddharta krenili v neko povsem drugo smer. Saksofon takrat ni bil ravno običajen inštrument v rock glasbi, svoje pa so seveda naredila tudi besedila, recimo, da so bila takrat še ljudsko filozofska, a vseeno drugačna.

Poleg še danes prisotne četverice Tomi Meglič, Boštjan Meglič, Primož Benko in Tomaž Okroglič Rous (v času snemanja prvenca je imel status gostujočega glasbenika), sta bila tedaj v skupini še basist Primož Majerič in saksofonist Cene Resnik. Plošča je najprej izšla pri založbi McMillan, a so fantje po sporu z založnikom odšli na založbo Multimedia ter ploščo izdali še enkrat, z dodatno pesmijo Stipe.

Dvajset let kasneje imajo Siddharta za seboj enega najveličastnejših dogodkov – razprodan bežigrajski stadion, devet studijskih albumov (z vštetim Silikon Delta, a brez »izštekanih«, koncertnih itn.), ničkoliko koncertov, nagrad in priznanj, pa tudi kakšen neuspeh (naskok na tujino, ne najbolj uspešen poskus zavzetja stoženskega stadiona). Že med snemanjem albuma Nord, ki po mojem mnenju ostaja njihov najboljši in najbolj dodelan album, se je skupini pridružil izkušeni basist Jani Hace, leta 2008 pa odide še saksofonist Cene Resnik. Menjali so se producenti, management, založbe, ampak tisto čvrsto jedro ostaja. In če priznam, da me nista navdušili niti Ultra ali Infra, razmeroma hladen pa sem ostal tudi pri zadnji studijski plošči Nomadi, sem bil res radoveden, kaj lahko storijo s ploščo Id. Predvsem sem se bal, da je ne bodo »pokvarili«, saj kot rečeno – plošča je odlična.

Ploščo so šli tudi tokrat snemat s producentom Dejanom Radičevićem, ki je sodeloval že na snemanju prvenca, tisto ključno pa je – plošča je posneta v živo! In glasba gre v žilo. Kitare hrumijo, bas je gromski, saksofona ob kombinaciji subtilnih in izrazitih klaviatur ne boste pogrešali, Tomijev glas pa je seveda zrelejši in odločnejši. Zvok je, blago rečeno – brutalen. Plošča, ki je ne moreš in ne želiš poslušati drugače kot na glas, zelo na glas!

Bistvena razlika? Bas kitara oziroma Jani Hace. Pomislite na Cream in Jacka Brucea, ki je znal kitaro predstaviti kot solo inštrument. In to ob njegovem veličastvu Ericu Claptonu. Zavrtite si Weather Report z Jacom Pastoriusom, kakšno ploščo Stanleyja Clarka ali Marcusa Millerja, prisluhnite Hawkwind z Lemmyjem ali brez. Pomislite na razliko v zvoku na ploščah Metallice, glede na to, kdo je igral bas kitaro. Na eni strani imate dva tehnična mojstra, Cliffa Burtona in Roberta Trujilla ter na drugi strani sicer izjemnega Jasona Newsteda, ki ni slab basist in resnici na ljubo tudi priložnosti za dokazovanje ni dobil, a vseeno. Lahko bi še nekaj prostora namenil zapisovanju ključnih basistov v zgodovini rock glasbe, kamor vsekakor sodi tudi Jani Hace. Basist, ki dela razliko. (V Sloveniji jih je ob Janiju še nekaj, da ne bom komu delal krivice, čeprav na njegovi ravni po mojem mnenju ne.) 

Prisluhnite posameznim delčkom, majhnim zvočnim draguljem v Pot v X in Siddharta, ki je prerojena mojstrovina sama po sebi, pa vrhunskemu solo vložku v Le Mavrica, ki ga lahko postavite ob bok največjim, neverjetni dimenziji zvoka v skladbi Farmer, pa »Steve Harris podpori« v Črnobelo, malenkostnim čarovnijam v Lunanai (brez Vlada Kreslina, seveda) in , funky razigranim linijam v Nespodobno Opravilo ter še poplavi drugega, kar bo kdo z ostrejšimi ušesi in tehničnim znanjem glasbe seveda kirurško seciral in analiziral.  

Takorekoč ni skladbe, kjer ne bi slišali ali vsaj začutili drugačnega bas zvoka. Koliko enih skritih zvokov je to, ki se jih sploh ne zavedate, a če jih vzamete stran, dobite nekaj osiromašenega. Večplastnost, skrbni poudarki, kakšen solo izpad, ne le »sobivanje« z bobni, ampak enakovreden inštrument in zlitje v to zares veličastno celoto.

Id20 je plošča in je zvok, iz katerega bi morali Siddharta izhajati v prihodnje. Ne pomnim, kdaj sem zadnjič slišal tako razigrano in iskreno ploščo, za katero imaš občutek, da so jo posneli mulci pri dvajsetih, v katerih vre ogenj rock’n’rolla in ki se jim, domače rečeno, j**e za vse, želijo pa s to ploščo spremeniti svet. Vse velike skupine, po katerih se radi zgledujejo v načinu razmišljanja in delovanja, so se na neki točki začeli vračati h koreninam – na svež način, a vseeno h koreninam. To je tisto, kar je prepričalo na prvo poslušanje in dejstvo je, da so tu pesmi, ki bodo ostale in se jih bomo spominjali še dolga leta. Id je odlična plošča, ki pravzaprav ne potrebuje sprememb, a je vseeno zares vznemirljivo slišat to osveženo in obogateno različico, tj. Id20. Koncerti Siddharte me niso nikoli navduševali, a če se v bližnji prihodnosti odločijo tole ploščo odigrat v celoti, jih grem z veseljem poslušat.   

Rating: 5 out of 5.

Nika Records, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: