Dva brata in sestra. Nepričakovana smrt staršev v prometni nesreči. Življenje v sirotišnici in vse večja odtujenost. Iskanje samega sebe in iskanje sveta, v katerem bi se počutili svoji, sprejeti, enaki. Delanje napak in iskanje odgovorov o lastnem smislu. Knjiga o smrti, in življenju.
Nemško-švicarski avtor Benedict Wells je za svoj četrti roman prejel evropsko nagrado za književnost, pisal ga je kar sedem let in čeprav je zgodba povsem izmišljena, je avtor navdih črpal tudi v lastnem otroštvu. Eden od staršev je bil bolan, drugi na samostojni poti in v finančni stiski, on pa v internatu, pogosto izgubljen.
Jules, najmlajši od treh otrok, je glavni pripovedovalec. Razgrne nam pogosto hladen odnos med staršema, nad katerim lebdi meglica skrivnostnega, otroci kot otroci v večini družini so navihani, igrivi, vsak s svojim pogledom in strastjo. A nepričakovana prometna nesreča staršev – Julesov zadnji spomin na očeta je grozen prepir in težke besede, ki mu jih je izrekel; otrok ne prisili ravno v prehitro odraščanje, temveč jih postavi v povsem neznan svet, v katerem se znova znajdejo vsak po svoje. Sestra Liz uživa v življenju in ta hedonistična plat v njej ne zamre niti kasneje, brat Marty se iz čudaškega samotarja prelevi v novodobnega tehnološkega milijonarja, ki hrepeni po lastni družini. In Jules? Jules ne ve. Fotograf, pisatelj, romantik, ki mu nenavadna Alva življenje obrne na glavo. Več kot enkrat!
Julesa ne glede na to, kaj počne v življenju in kako (ne)uspešen je pri tem, spremlja otroštvo, smrt staršev, spremljajo številni padci in rane se vedno znova odpirajo. V trenutku, ko se zdi, da je našel nek smisel, ga drug dogodek grobo prizemlji. Bralec si oddahne, a ga nek spomin osupne kot hladna prha sredi vročega poletnega dne. In nič, prav nič ni tako, kot bi si želeli. Njegove poti se z bratom in sestro ničkolikokrat tesno prepletejo, obujajo spomine in delajo načrte, živijo skupaj in so nemogoče daleč stran drug od drugega, pomagajo si in z zgolj stavkom ali dvema za seboj zaloputnejo vsa vrata. Jules pa se svojega življenja spominja med okrevanjem po lastni prometni nesreči, v kateri bi skoraj tudi sam izgubil svoje življenje in za katero sprva ne vemo – kdaj se je pripetila, zakaj, kje v življenju je Jules sploh bil.
In potem se bralcu koščki sestavljanke začnejo počasi postavljati na svoje mesto. Pa ne le v sami zgodi, temveč pri lastnem pogledu na svet. Težko otroštvo je res lahko nevidni sovražnik, ki bo udaril, ko boš to najmanj pričakoval in ljudje v sebi nosimo nekaj nepredvidljivega in neobvladljivega, kar je zelo težko spremenit. Pot, po kateri hodimo skozi življenje, se morda res pogosto zdi napačna, pa se na koncu vseeno izkaže za dobro. Vse je seveda odvisno od nas, našega pogleda na svet in življenje. Zasledovanje sanj je vedno težavno, a ne, dokler so to res naše sanje.
Knjiga O koncu žalosti vam bo nastavila ogledalo. Zazrite se vanj in razmislite, kaj ste v življenju obžalovali, kaj bi spremenili in kje ste, kaj ste, s kom ste? Ste zadovoljni? Ali boste celo življenje žalovali in divjali, krotili svoj notranji nemir in iskali varen pristan? Na neki točki boste morali reči dovolj je in se odločiti, kakšna je pot, po kateri hodite – prava ali napačna?! Solze in smeh, stiskanje v grlu in metuljčki v trebuhu – vse to in še kaj več lahko pričakujete od te knjige, ki vam bo vsekakor ostala v spominu.
Založba Mladinska knjiga, 2019
maticpise.com 