35 kil upanja

35 kil upanja

Kratek mladinski roman z izredno močnim sporočilom. Ena tistih knjig, ki bi jih morali prebrati tako starši kot otroci. Tiste vrsta knjiga, s katero bi bilo potrebno počasi začeti osveževati osnovnošolske programe domačih branj …

Sem oče treh otrok, med drugim tudi enega najstnika in zato sem se s to knjigo morda poistovetil še toliko bolj. Moj trinajstletnik ima sicer veliko več kot 35 kil, a se spopada s podobnimi težavami kot glavni junak Gregoir v mladinskem romanu francoske avtorice Anne Gavalda. Gregoir namreč ne mara šole, niti najmanj. Ne, da je ne mara, ampak jo sovraži. In lahko bi rekli, da šola ne mara njega. V njej se ne počuti sprejetega, je tarča posmeha sošolcev in učiteljev, posledično je ves čas na piki vodstva šole, seveda pa vse to povzroča težave še doma. In Gregoir preprosto ne ve, kaj naj stori, podobno obupana in brez moči pa sta tudi starša, ki imata vse več težav v lastnem odnosu.

Gregoir je eden tistih današnjih (ali pač tipičnih) najstnikov, ki bi bil rajši kjerkoli, le v šolski klopi ne. Težko sledi pouku, ker je nezanimiv, ne razume, kako mu bodo vsa mogoča in nemogoča znanja prišla kdaj v življenju prav, ne zna delati domačih nalog in ne zna se učiti. Lahko bi rekli, da je malce počasen ali kot se je v posvetilu izrazila sama pisateljica, celo »topoglav«.

Ampak Gregoir ima v življenju tudi nekaj sreče in ta sreča je vsekakor njegov dedek. Dedek ima delavnico, polno orodja in takorekoč vedno odprta vrata za svojega vnuka, ki tam ustvarja, popravlja, izumlja in se počuti izpolnjenega. A mu žal še tako krasne ideje in pridne roke ne pomagajo kaj prida v šoli. Dolgo časa se zdi, da je dedek nasploh edini, ki je odraščajočemu in zmedenemu fantu sploh pripravljen prisluhniti, ga usmerjati, voditi, se z njim pogovarjati.

Eno bistvenih sporočil te knjige, ki mu bodo zagotovo prikimali tako psihologi, svetovalci kot seveda tudi starši, je komuniciranje. Dvosmerno. Otrok govori, starš posluša in obratno. In nikakor ni treba vedno vsemu prikimati in se z vsem strinjati. Učimo se en od drugega in z vzgojo otrok vzgajamo tudi sebe kot starše.

Pomislite, koliko nesrečnih otrok (ali pa odraslih) poznate, ker so jim starši narekovali, kaj naj počnejo v življenju. Otroka je pomembno usmerjati do točke, da sam ugotovi, kaj je tisto, kar ga veseli. In ga potem podpirati ter mu stati ob strani.

Gregoir napiše pismo, pismo težko »35 kil upanja«. Najde šolo, kjer učenje in vse tisto obvezno in nujno, ni tako zelo pomembno in na prvem mestu. In čeprav ima tudi tam nekaj težav, jih rešuje s povsem drugačno vnemo. Seveda sploh ni narobe, če ima človek nekje blizu še kakšnega angela varuha, ki poskrbi zanj, ampak pomembno je, da odkrije svoje sanje in začne verjeti v svoje sposobnosti.

Možgani najstnikov funkcionirajo povsem drugače kot možgani odraslih. Njihove in naše prioritete so različne. Njihove želje, potrebe, zahteve imajo povsem drugačno izhodišče. Pomembno pa je, da otrok ne odrinemo, ampak jih objamemo in jim prisluhnemo. Otrok se mora zavedati, da ima brezpogojno zavetje vedno v lastnem domu, pri svojih starših. In naj si želi početi karkoli, mu bo zagotovo uspelo. In če mu (morda) ne bo uspelo, bo vsaj užival pri tem, da je živel in uresničeval svoje sanje.

Rating: 5 out of 5.

Založba Mladinska knjiga, 2020

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: