Noctiferia – Transnatura

Noctiferia so v slovenskem prostoru nekaj posebnega, saj toliko trdoživih metal bandov, ki bi obenem skozi leta tako razvijali in širili svoj glasbeni izraz, nimamo. Moj prvi – precej oddaljen spomin, nanje je nastop na Rock Otočcu, ko so me seveda osupnili z odličnim odrskim nastopom in neizmerno silovitostjo.

Priznam pa, da me mešanica njihove tako temačne brutalnosti kot eksperimentiranja ni nikoli navdušila do te mere, da bi skupini podrobneje sledil. Vse do nastopa v oddaji Izštekani Jureta Longyke, ki je bila potem tudi povod za niz akustičnih koncertov in snemanje plošče Transnatura. Izraza akustično in heavy metal sama po sebi morda ne pomenita najboljše kombinacije, a le, če gredo to dvoje združevat glasbeniki, ki o enem ali drugem nimajo veliko pojma. In pri Noctiferii je treba poudariti, da ne gre za nek klasičen heavy metal, saj so se skozi leta sprehajali od death in black metala, preko različnih progresivnih in eksperimentalnih prijemov do nekega industrialnega izraza, ki bi ga v kombinaciji z glasom lahko skoraj pripisal tudi neki drugi slovenski skupini. A o tem malo kasneje.

Noctiferia vsekakor ne sodijo med tiste, ki ne znajo, ne zmorejo in ki bi se ustrašili zanimivega izziva. Pri snovanju Transnature pa so se očitno zavedali, da bi lahko zveneli enolično ali dolgočasno in zato so k sodelovanju privabili pisano paleto glasbenikov in tako je z njimi sodelovalo še 16 gostov – pihalci, trobilci, tolkalci in še izstopajoč ženski glas, kot protiutež prepoznavnemu »growlu« Giannija Poposkega.

In kaj to pomeni v praksi? Trobila vas bodo odpeljala v Mehiko, kitare v Makedonijo, godala v središče mogočnega orkestralnega viharja, vmes boste slišali tako gipsy kot ska, skoraj operne glasovne bravure, iz sleherne pore glasbe pa bruha neverjetna energija. Tu pač ne gre zgolj za to, da so skladbam dodali orkestralne aranžmaje, obdržali svoje inštrumente, vklopljene v elektriko z vsemi mogočimi efekti. Tu je akustika, tu so popolnoma novi aranžmaji, drug in drugačen način izražanja, tako instrumentalnega kot vokalnega.

Tisto, kar se tokrat sliši in dojame bolj kot kadarkoli, so seveda besedila. Noctiferie ne gre podcenjevati in njihova pogosto kritična besedila skrivajo ogromno filozofskih iskric in bodic, ki jih Gianni kot kakšen urbani pridigar pošilja v svet. Verzi so rafali, ki te zadenejo in prisilijo, da razmisliš o življenju in vrednotah.

Transnatura ima mestoma hipnotičen učinek, šamansko zdravilno moč, ki te preslika desetletja v preteklost, ko so se ljudje še družili v živo, ustvarjali glasbo na naraven način in si ob tem pripovedovali zgodbe.

Med poslušanjem sem se nemalokrat poslušal, koga pravzaprav poslušam? To je Noctiferia, ampak to ni Noctiferia. To bi lahko bili Laibach! Surova industrialna moč, ki so jo oklestili v nek mogočen, nikakor pa minimalističen koncept, ta pridigarski način petja … Morda sem takrat slutil, da se bodo Noctiferia kmalu zatem lotili projekta (ki je medtem končan in upam, da ga kmalu tudi dočakamo), s katerim bodo na svoj način obeležili Laibach in nosi naslov Reforma. Vsekakor še en »stranski« projekt, s katerim bo Noctiferia vsekakor postavila piko na i svojemu delu. 

Založba Nika Records, 2016