Včasih človek kakšno stvar sluti … med poslušanjem akustičnega nastopa Noctiferie, ki ga najdete zabeleženega na plošči Transnatura, sem nekje nekako slišal Laibach. Preteči in grozeči Giannijev glas se je zdel kot nalašč za Laibach, enako velja za apokaliptična in kritična sporočila …
In glej ga zlomka, kmalu izvem, da Noctiferia dejansko pripravljajo ploščo, na kateri se bodo poklonili morda največji (zagotovo pa najvplivnejši) slovenski zasedbi Laibach. Bilo je nekaj nastopov, zgodil se je covid-19 in v tem času tudi odličen koncert v Kino Šiška, kjer mi je v spominu ostala predvsem odlična postavitev oz. osvetlitev odra, ki je bila sicer v znamenju slovitega križa, a so fantje dodali podrobnost ali dve.
In sedaj je tu plošča. Reforma, z le osmimi skladbami. Zakaj le? Zato, ker bi si človek želel več, ker imajo Laibach za pasom še veliko skladb, ki bi res fantastično zvenele v tovrstnih predelavah. Ali kot sem zapisal – skladbe Laibach so same po sebi odlične in hipnotične, Noctiferia so iz njih potegnili vso surovo energijo in moč, udarnost in dodatno hipnotičnost. Plošča, ki se je ne naveličaš poslušat in se ti vsakič znova zdi prekratka.
Vsaka skladba je pravzaprav zgodba zase. Kratka Barbarians are coming, ki od uvoda dalje zveni kot vojna napoved oz. prihod glasne in strašne vojske. Komaj zaznavno se prelije v Now you will pay, kjer za mikrofonom stoji David Vincent (znan tudi kot Evil D, sicer bivši član Morbid Angel) in skladba prav lepo nadgradi uvodno. Poglejte si video, prepričan pa sem, da si boste zlahka predstavljali koncertno izvedbo, kjer (deset) tisoči pojejo v en glas in delujejo kot nepremagljiva vojska, pa četudi ji nasproti stojijo milijoni tistih, ki pač ne razumejo. Vprašajte se le, koga se je treba bati oz. kdo so ti barbari, ki grozijo?
Melodičen, skoraj ironmaidenovski uvod nas popelje v No History, še eno zelo črnogledo vizijo prihodnosti, ki so jo Laibach izdali na plošči Spectre (2015) in ki bi lahko nosila tudi naslov No Future. Rdeča nit je ostala, a zgolj to … iz skoraj pretirano agresivne zvočne podobe skozi ušesa valujejo razigrane kitare in bombastični bobni. Tanz mit Laibach iz leta 2003 (plošča WAT) je bil takrat ponoven odmik od pričakovanega in je poskrbela za veliko zgražanja, ko so se v uniformah sprehajali po ljubljanskem nakupovalnem centru. Noctiferii se je tokrat pridružil Attila Csihar (znan tudi kot Void), sicer madžarski pevec, ki je znan po svojem delu z Norvežani Mayhem. Fantastičen vmesen vložek, ki se zdi kot popačen politični nagovor norca, ki je tik pred tem, da popolnoma zblazni. Vas bo pesem pognala v ples ali v beg? Stvar perspektive.
Tudi izvirno verzijo pesmi Eurovision najdete na plošči Spectre, vsekakor pa z njo ne bi zmagali na Evroviziji. Pripovedništvo, minimalistično, a tako prepričljivo besedilo in kaj reči drugega, kot da verz »Europe is falling apart« najbrž še nikoli ni zvenel tako sodobno in mogoče. Noctiferia so tu uporabili nekaj več klaviatur, ki glasbi zgolj dodajo nekaj širine kot da bi motile. Smrt za smrt je vsekakor ena tistih skladb, ki na vsakem koncertu poskrbijo za val navdušenja in spadajo v železni (pa čeprav spreminjajoč se) repertoar Laibach in kdo bi si mislil, da gre za skoraj 40 let staro pesem. Besedilo, ki bi ga lahko pripisali kakšnemu Kosovelu in izvedba, v kateri Gianni Poposki zgolj potrdi, kako fantastičen interpret je.
In še zaključni – Das Spiel is Aus in Nova Akropola. Das Spiel ist Aus je ravno tako z albuma WAT in je bila takrat zaznamovana s produkcijsko taktirko Iztoka Turka, sodeloval je tudi Uroš Umek, zelo elektronska in za tisti čas drugačna. Noctiferia so ji – kot že vsem poprej, vtisnili svoj pečat. Uvodoma poklon izvirni različici, nato pa krene po svoje, se ne ozira in ne gleda nikamor – drvi in neustavljivo drvi … Nova akropola z druge, istoimenske plošče Laibacha, kjer so uveljavili svoj temačen industrialni zvok, je kot ustvarjenja za Noctiferio. Piko na i postavi gromoglasen saksofon Jorgena Munkebyja.
Škoda, da niso predelali še kaj s plošč NATO in Jesus Christ Superstar (God is God bi z Giannijem zagotovo zvenela nepozabno!), prepričan sem, da bi tudi starejše Brat moj in Krvava gruda – plodna zemlja zvenele odlično.
Plošča, ki bi lahko bila polno in čistokrvna Noctiferia plošča. Zvočno udarna, skoraj pridigarsko podajanje besedil, ki marsikaj povejo tudi med vrsticami. Skladbam so ohranili tistega izvornega duha, a jim vdahnili novo življenje, novo zvočno podobo in z njimi odprli nov svet raziskovanja glasbenih razsežnosti. Prepričan sem, da bodo številne pritegnili k raziskovanju bogate in raznolike diskografije Laibach. Ne glede na vse, pa gre za enkraten in zelo poseben poklon delu kultne trboveljske zasedbe.
Nika Records, 2021
maticpise.com 