Po poti spominov

Na “nultem” kilometru, ko je bilo skoraj vseh 33 km že za nami

Pot spominov in tovarištva ali krajše PST, nekdaj znan kot Ob žici ali Po poteh okupirane Ljubljane, je še eden od dogodkov, ki je v prvi polovici letošnjega leta odpadel. Priznam, če bi bilo vse normalno, bi pisal o odkrivanju kraljevega Madrida in spopadanju z 42-imi kilometri svojega prvega maratona …

Za prebivalce Ljubljane – za tiste najstarejše sicer boleč spomin ali opomin na grozote nekih davnih dni; zelo domač in ljub PST je bil letos poln simbolike. Ne le, da mineva 75 let od osvoboditve Ljubljane, ampak smo bili prebivalci Ljubljane dolge tedne “zaprti” v svoji občini. Na srečo ne z žico in kontrolnimi točkami z oboroženimi vojaki, je bilo pa otrokom nekoliko lažje razložit, kaj obkoljenost pomeni, saj tudi njim ni bilo všeč, da nismo smeli nikamor in da nismo mogli nikogar videt.

Osebno sem s PST-jem prvič opravil lansko leto, prej pač ni bilo prave možnosti – Taras je takorekoč vsako leto tekel na Teku trojk in ga je bilo potrebno spremljati, Vita in Adam pa se mi še nista zdela dovolj pripravljena, da bi opravila z vsemi 33-imi kilometri. Letos je bilo tudi zaradi tega neobičajnega stanja pač vse malo drugače. Tako, kot je odpadel organizirani Pohod, je seveda odpadel tudi Tek trojk in za spremembo od lanskega leta, Taras kasneje tudi ni imel nobenega košarkarskega turnirja. Viti so odpadle plavalne priprave v Novi Gorici, meni že omenjeni maraton v Madridu in poleg tega smo v teh tednih korona-izolacije veliko hodili. No, zaradi vseh mogočih omejitev nismo smeli hoditi v hribe in tako je otrokom prvič grozilo, da ne bodo opravili s priljubljenim Jakopičevim planincem.

Izzivov torej ni manjkalo – po dogovoru z odgovornim učiteljem bi z zbiranjem žigov na PST-ju otroci tako lahko nadomestili osvojene žige na vrhovih in takorekoč v enem dnevu opravili z Jakopičevim planincem in vsi trije bi prvič v celoti prehodili Pot spominov in tovarištva. Izziv zame pa bi seveda bil to razigrano in velikokrat podivjano tolpo krotiti, jo miriti, spodbujati, usmerjati in voditi ter animirati. Najmanj me je skrbelo za Vito – občasno nerga, ampak hodi in prehodi. Pri Tarasu človek ne more nikoli vedeti – če ima ustrezen motiv in vstane na pravo nogo, nekaj tega opravi brez večjih težav in pritožb, sicer pa bi utegnil pohod vsem petim zagreniti že na prvem kilometru. No, Adam, pa je seveda poglavje zase. Na začetku vsakega sprehoda nerga, se potem umiri, zažene in teka ter raziskuje, potem se utrudi in ne bi šel več nikamor ter se dobesedno vleče kot polž in tako ponavadi do doma. Če gre človek na sprehod za uro ali dve, to nekako pretrpiš, čeprav se ti z vsakim naslednjim sprehodom zdi bolj trapasto, pri skoraj celodnevnem pohodu in 33-ih kilometrih pa pač veš, da je dan lahko zelooooo dolg.

Ampak vedel sem, da ne bomo lovili ali podirali nobenega rekorda, da tudi pretirane gneče ne bo, ker smo šli na pohod v lastni režiji (čeprav z natisnjenimi zbirnimi kartončki) in da je glavno vodilo: prehoditi. V želji, da vsaj del poti mine brez hujših prepirov, sem naredil izjemo ter Viti in Tarasu dovolil, da s seboj vzameta telefone, da sta na poti poslušala glasbo. Pa smo malo čez osmo štartali pri sicer drugi kontrolni točki pri “domačem” Koseškem bajerju. Čez Šiško proti Bežigradu, kjer me je najbolj presenetilo to, da je Vita ta dan neverjetno lačna, Adama pa je seveda vsakih pet minut zanimalo, koliko kilometrov smo naredili. Na srečo nam je bil ta uvodni del poti znan, saj se po njem redno sprehajamo, a v otrokovih možganih vseeno deluje drugače, če ve, da jih mora prehoditi 33, pa je komaj 3 in ko enkrat zapusti varno udobje “doma”, začne na vse gledati nekoliko drugače. Ampak moram priznati, da smo lepo, počasi in celo z ne preveč prepira napredovali proti Žalam, pa ob obvoznici in edinkrat preko proti Polju, čez Fužine do tistega dela, ki sem se ga najbolj bal, Golovca. Pa ne gre za višino ali strme odseke – če lahko vsak dan opravimo s podobnim Rožnikom, nam tudi Golovec ne bo povzročal težav. Težava je (ne)označenost poti, na kateri je bilo sicer kar nekaj sprehajalcev, ampak ne pa tiste običajne pohodniško-pstjevske gneče. Ampak smo z izjemo enega malega ovinka tudi z Golovcem uspešno opravili, malo so že bolele noge, malo je bilo vroče in kakorkoli – pred nami je bila še polovica poti.

Pa je šla tudi druga polovica poti in če bi želel opisati, o čem vse smo se na poti pogovarjali, razglabljali, se konstruktivno sprli, včasih filozofirali, obujali spomine in delali načrte za prihodnost, pa samo poslušali en drugega in bili v zares redkih trenutkih tudi zgolj in samo tiho; no, potem bi potreboval še vsaj eno stran. Svojega otroka v osmih urah hoje vsekakor vidiš in dojameš drugače, on pa tebe. Tisto, kar sem sicer najbolj pogrešal, je bila tišina. Trenutek, ko se umakneš sam vase, zliješ z naravo, prepustiš ritmu in pač hodiš. Otroci tega ne zmorejo, niti ne razumejo, da je tudi to včasih potrebno in da tišina ne boli.

Tisti najbolj črn trenutek dneva je pravzaprav prišel na koncu in to dobesedno nekaj sto metrov pred ciljem. Oni so imeli po eni strani vsega že dovolj in so postali hkrati nestrpni in sitni, po drugi strani jih je razganjalo od veselja, da jim je uspelo in so se preveč sprostili. Jaz, kot se mi to žal prevečkrat zgodi, sem bil v podobnem stanju kot oni, v nekem trenutku se povsem napačno odreagiral in smo preprosto trčili ter povzročili eksplozijo, ki je povzročila nemalo slabe volje. Trapasto, pravzaprav.

Tako si ponosen, da bi se kar razpočil od veselja in potem vse to pokažeš na napačen način in se napačno tudi razpočiš. Ubiješ trenutek, vse dobro in zmagoslavno. Na srečo otroci pozabljajo hitreje. Vita bi šla drugo leto spet, Adam tudi. Med bi in bom je sicer nekaj razlike, ampak vsekakor upam, da bomo vsako leto dodali kakšen dragocen spomin in krepili našo družinsko tovarištvo.      

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2020.

One thought on “Po poti spominov

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: