Nikolikje

Neil Gaiman velja za enega najboljših in hkrati najbolj nepredvidljivih avtorjev, saj v svojih delih združuje in tesno prepleta vsakdanje, fantazijo, grozljivo in absurdno, do potankosti izdela vse like in jih s filmsko slikovitostjo predstavi bralcu. Mogoče ga ne boste razumeli, verjetno ga boste dojeli po svoje in skoraj zagotovo se boste po prebranem vprašali »Kaj pa je bilo sedaj to?«.

Nikolikje zna presenetiti in osupniti celo tiste bolj redne Gaimanove sledilce, saj bralcu ne pušča prav veliko prostora za razmišljanje. En trenutek smo del človeškega Londona z vsem, kar to velemesto ponuja – vrvež, hrup, smeti, smrad, gnečo, vse mogoče oblike javnega prevoza, preplet kultur in ras ter navad in razvad. Naslednji trenutek spremljamo nenavadno zasledovanje, mučenje in boj nekoga z nečim nekje in pravzaprav ne vemo, kje točno v zgodbi se nahajamo. In potem … no, potem se v telesu podgane znajdemo v temačnem delu Londona, v labirintih kanalizacije in v strašni in prežeči podobi zapuščenih postaj podzemne železnice.

Richard Mayhew je (nesrečni) glavni junak, londonski poslovnež, ki mu nič ne manjka, a si od življenja želi več. Nekega večera, ko gre s svojo zaročenko na morda najpomembnejšo večerjo svojega življenja, naleti na krvaveče dekle in se ji nesebično odloči pomagati. Življenje se mu seveda postavi na glavo, saj življenje, kot ga je poznal, od tistega trenutka dalje ne obstaja več. Brez službe, brez zaročenke, brez stanovanja, brez identitete, denarja, domala neviden … skratka, vsega znanega je konec.

Seveda pa se neko drugo in predvsem drugačno življenje tedaj šele začne. Življenje v Londonu senc in teme, kjer ne veš, kdo je v resnici tvoj prijatelj in kdo sovražnik, komu lahko zaupaš in kdo (ne) zaupa tebi, kako dolgo boš spal, kaj boš sanjal in kaj te čaka, ko odpreš oči. To je prostor duhov, pošasti, strahov, angelov in peklenščkov. Prostor, kjer moraš nekaj najti, pa sploh ne veš, kaj iščeš. Richard ne ve. Vse bolj obupan in žalosten, vse bolj osamljen in tako zelo željan povratka nazaj skozi razpoko časa v tisti dobro znani svet, v njegov London.

A seveda ni tako preprosto. Na svoji razburljivi poti mu iskanje in povratek domov prekriža toliko nenavadnih likov in bitij, vsak s svojo vlogo in pomen za zgodbo in zanj in če se zdi, da je bralec vse bolj izgubljen, se Richard zdi vedno bolj odločen. Odločen pomagati Door (nesrečno dekle, ki želi najti morilce svoje družine), premagati okrutna morilca Croupa in Vandemarja, razkriti, kdo je dejansko markiz de Carabas, razrešiti vrsto ugank in zagonetk ter se seveda živ in zdrav vrniti nazaj v običajno življenje.

Pa bo njegovo življenje sploh še kdaj običajno? Si bo običajnega želel? Po tej nori pustolovščini, ko bo London spoznal skozi povsem drugačne oči in v drugačni luči? Pustite se presenetiti. In ne glede na vse – nauk zgodbe ni, da ne pomagajte ljudem v težavah, ker se boste sami znašli še v večjih! Nauk zgodbe mora vsak bralec odkriti sam.

Založba Sanje, 2010