
Psihološki triler J. P. Delaney (gre za psevdonim britansko-ugandskega pisca marketinških besedil in pisatelja Tonyja Stronga) prepleta zgodbi dveh žensk, ki sta si mestoma tako zelo podobni, da se nepozoren bralec v pripovedi hitro izgubi.
Emma, Jane in Edward Monkford – nenavaden ljubezenski trikotnik, ki to pravzaprav ni. Emma je tista, ki s partnerjem išče novo stanovanje, saj ima za seboj grozljivo izkušnjo vloma. A v Londonu cenovno ugodnega stanovanja, ki bi zadostil njenim željam – v prvi vrsti po varnosti; ni lahko najti. Vse dokler jima agentka ne predlaga One Folgate Streeta – minimalistično arhitekturno mojstrovino, polno zapisanih pravil. Pravila in sam prostor so namenjeni temu, da prebivalce predrugačijo, jih naučijo ceniti ter predrugačiti sebe in svoje življenje – stran od potrošniške navlake, nepotrebnih besed in dejanj. Že vprašalnik, ki ga mora rešiti vsak potencialni prebivalec hiše, je nadvse vznemirjujoče izhodišče: “Prosim, naredite seznam vsega svojega imetja, ki se vam zdi nujno za življenje.”
In potem je tu Jane, ki se počasi pobira po osebni tragediji, saj je pri porodu izgubila otroka. Tudi njo na One Folgate Streetu, kot se stavba imenuje; nekaj pritegne. Nekaj in nekdo – čudaški in zapeljivi stvarnik arhitekturne uganke Edward Monkford. Jane kmalu po vselitvi izve, da je ena od prejšnjih najemnic v hiši umrla tragične smrti. A ne samo to – najemnica je bila podobnih let in videza kot ona, obe pa sta bili nenavadno podobni pokojni Monkfordovi ženi, ki je skupaj z njunim sinom v tragičnih okoliščinah umrla na gradbišču hiše.
Klobčič zgodbe se seveda na eni strani razpleta, a se hkrati zgodbi obeh junakinj vse bolj zapletata. Njuni izhodišči, odločitve, vzorci, ljudje in dejanja, so si preveč podobni. Napaka, za katero se kaže, da utegne biti usodna za obe, je, da se zapleteta v nadvse intenzivno intimno razmerje z Monkfordom. Jane se prelevi v raziskovalko in detektivko, saj ji Emmina smrt ne da miru. In tako eno “resnico” odkriva Jane, drugačno skozi Emmino pripoved odkriva bralec, a vse do zadnjih strani ostaja uganka, kdo je kriv za kaj. Kakšno vlogo ima v resnici genialni Monkford, tu je še stranski lik v podobi Emminega bivšega fanta Simona in pisana paleta likov od psihiatrinje, policistov, sodelavcev, vlomilcev, bivših in sedanjih Monkfordovih partnerjev in sodelavcev, ob katerih ima vsak kak motiv za maščevanje, umor ali pa drugo priložnost.
Avtor spretno prepleta zgodb obeh žensk, hkrati pa njuno življenjsko pot in odločitve povezuje z vprašanji in možnimi odgovori zloglasnega vprašalnika, ki veliko večino kandidatov odvrne. Ni odvrnil Emme in Jane, pa čeprav obe ves čas dvomita v pravilnost in smiselnost odločitve. Dvoličnost in prevare so sestavni del izvrstnega romana, katerega pripovedni lok utegne marsikoga spomniti na uspešnico Dekle na vlaku, mogoče bodo nekateri pomislili na Ni je več in zaradi intenzivne posesivnosti, sploh na čustvenem področju, celo na trilogijo 50 odtenkov, ampak …
Dekle pred njo nudi več bralnih užitkov, še posebej po zaslugi nepredvidljivosti in številnih dramatičnih preobratov in razkritij, mnogo bolj izrazit psihološki element, hkrati pa samo izhodišče minimalističnega življenja bralca prisili v razmislek o lastnem življenju.
Učila International, 2017
One thought on “Dekle pred njo”